Ta vikend sva se skupaj s sorodno dušo (po mnenju večine sva zgubljena primera, oziroma čudaka, kar mislita tudi najini boljši polovici) odpravila na res fajn avanturo – pohajkovanje s kampiranjem na čelu. Žoga, rokavčki, hladilna torba in mrzlo pivo so lepo ostali doma. Nekako se nama je zdelo, da nama pri tej vikend avanturi ne bodo prišli prav – sploh hladilna torba, polna mrzlega piva.
V soboto sva se v polni bojni opremi odpravila iz Ljubljane proti Gorenjski. Slabo vreme, slaba vremenska napoved, nikjer nobenega snega – skratka ne duha ne sluha o tisti lepi, beli zimi. Vse se je zelo hitro spremenilo, ko sva prevozila nekaj ovinkov z Bleda proti malo višjim hribom. Kaj zimska idila, PRAVA PRAVLJICA!!! Snega za izvoz, prijetno hladno, res super.
Potem pa ruzake na ramo in lepo na špancir. In to kakšen špancir! Snega cca. 2m in pri vsakem koraku se nama je vdiralo do pasu. Vam povem, po uri in pol hoje ne rabiš nobenega fitnesa, aerobike in ostalih dvoranskih športov. Definitivno pa bi dobro dela ena fajn masaža – v tistem trenutku čist vseen kakšna. Ko sva prispela na cilj pa se je šele začelo. Najprej iskanje “ta pravga” placa, potem kidanje snega, postavitev šotora, pa kuhanje… Ko je bil želodček poln, šotor postavljen in medica popita, je začelo še močno snežiti. In ker sva “Človek ne jezi se” pustila doma, na TV ni bilo nič novega, v bližnji diskoteki pa en rave večer, sva se oba raje zavlekla v toplo spalko in nekako preživela sobotno noč. No, cel štos je bil zjutraj, ko bi moralo biti po uri že malo svetlo, v šotoru pa je bila še tema. Ugotovila sva, da je šotor pač pod snegom – ponoči je zapadlo približno 30cm novega snega in kar nekaj časa sva rabila, da sva našla vso opremo, ki sva jo pustila zunaj.
Odprave je bilo še prekmalu konec in lahko rečem le, da je bilo enkratno. Verjetno ne boste verjeli, a zeblo naju ni prav nikoli, tudi ponoči ne. In odpravili se bomo zagotovo še kdaj.
