Zimska medvedova idila v Kočevskem rogu

Ker je dež ob reki Krki že v petek uničil novozapadel sneg, sva z ženo v iskanju tiste prave snežne kulise v soboto zavila malo višje. Cesta do Baze 20 je običajno splužena že takoj po sneženju in tokrat ni bilo nič drugače. In če je bilo v dolini snega le za vzorec, so bile snežne razmere v hribih odlične in hoja po sveže zasneženi poti in pršiču je bila klasa zase. 🙂 No, potem pa so se začeli heci. Ko sem sam fotografiral zasneženo gmajno, se žena pred menoj kot vkopana ustavi sredi poti in zatopljeno gleda v zasnežena tla. In vse kar je znala povedati je bilo samo “a je to to kar mislim?”. 🙂 🙂 Lepe sveže stopinje medveda so nama govorile, da je bil medved očitno namenjen proti nama, se zaradi naju ustavil in potem odvandral v drugo smer. Ko sem ženo le nekako prepričal, da je tale mrcina šla, sva s potjo nadaljevala do bolnice Jelendol, ki se skriva le kakšna dva kilometra stran. In ko sva bila od bolnice oddaljena le še nekaj sto metrov, pa spet – tokrat še enkrat večje stopinje, medo pa na isti poti v isto smer. 🙂 🙂 No, žena je tisti trenutek rekla, da je snega, predvsem pa medvedov dovolj. 🙂 🙂

P.S. naslednji dan je bilo treba sledi nujno pokazati še najmlajšemu. In če so bile prve sledi še super, druge tudi (predvsem na začetku), pa je bilo tisto, kar nas je čakalo le nekaj metrov naprej, čisto preveč. Medvedove stopinje so zavile s poti v levo, tam pa lepa majhna jasa obkrožena z velikimi skalami, na sredini pa konkreten dlakav kos jelenjadi. 🙂 🙂 Skratka, čista zimska idila. 🙂