Zelenortski otoki – info o potovanju po afriškem arhipelagu

Zelenortski otoki se do leta 2022 niso našli na mojem spisku želja dežel, ki jih želim obiskati. O tem afriškem arhipelagu nedaleč stran od obal Senegala nisem vedel skoraj nič, tiste informacije, ki so mi bile znane, pa sem pridobil iz raznih popotniških objav na različnih blogih, večino od teh pa se je nanašalo na najbolj turistična otoka od vseh v arhipelagu, otoka Sal in Boa Vista. Oči mi je dokončno odprla reportaža nekega popotnika, fotografa, ki mi je celotno otočje prikazal v popolnoma drugi luči. In po njegovi objavi smo se odločili, da je skrajni čas, da zavijemo v tiste konce tudi mi. 🙂

Otoke smo obiskali v mesecu oktobru oz. novembru (konec deževne dobe), ko je pokrajina najbolj zelena in v cca. 3 tednih smo obiskali 4 od 9 poseljenih otokov tega arhipelaga ob obali afriškega kontinenta. Glavni razlog za obisk Zelenortskih otokov je bil otok Santo Antao, ki velja za eno izmed najlepših pohodniških destinacij na tem delu sveta. Ker so bile cene letalskih kart precej visoke, se je pokazala za najugodnejšo kombinacija prihoda na otok Santiago in odhoda nazaj domov z otoka Sal. Leteli smo z letalsko družbo TAP Portugal, dva notranja leta na relaciji Santiago-Sao Vicente in Sao Vicente-Sal pa smo izvedli z lokalno letalsko družbo “BestFly” – leti so bili OK. Na otok Santo Antao se pride s trajektom z otoka Sao Vicente – povezava je dobra, običajno precej turbolentna vožnja pa traja dobro uro.

Ker je bilo celotno potovanje podrejeno raziskovanju in pohodništvu na otoku Santo Antao, smo večino časa, skoraj 14 dni, preživeli tam. Prve dni smo raziskovali otok Santigao, ki velja za najbolj afriškega, z zanimivimi lokalnimi tržnicami, hribovito notranjostjo, ki ponuja fantastične pohode in lepimi plažami, ki jih najdete predvsem na severu otoka. Vse dni smo spali v simpatičnem guesthousu Syd’s Guesthouse v glavnem mestu Praia, otok pa smo raziskovali kar s taksisti, saj je bila cena najema avta podobna ceni najema taksista. Nepozabna je bila tudi tura po soseskah glavnega mesta Praia z lokalno agencijo Terra Terra tours – o tistem nepozabnem popoldnevu oz. večeru v eni izmed revnejših sosesk Praie pa v posebni objavi.

Na otoku Sao Vicente, ki velja za najbolj umetniškega oz. z glasbo navdahnjenega, smo spali v lepem hotelčku Vannilla Residencial. Super prijazna lastnica nam je uredila praktično vse, kar smo želeli. Prestolnica otoka Mindelo živi za glasbo, lokali z lokalno živo glasbo so skoraj na vsakem koraku, lepo plažo pa najdete skoraj v centru mesta. Zanimive so tudi ture po otoku, lepa pa je predvsem pokrajina na vzhodni strani otoka okrog Parque Norte Baia das Gatas.

Otok Santo Antao je zgodba zase. Največji med vsemi otoki arhipelaga ponuja neverjetno pokrajino z res spektakularnimi trekingi. Vmes najdete simpatične vasice, divje kanjone, odlične mikro lokacije za relaksacijo v atlantskem oceanu… Otok ponuja res dobro infrastrukturo z lepimi in poceni prenočišči, dobrimi restavracijami, kriminala pa praktično ni. Na otoku smo predvsem zaradi trekingov zamenjali nekaj različnih prenočišč in vsa so bila res dobra. Spali smo v Casa D’Mar B&B v mestecu Ponta do Sol, Casa xoxo v idilični vasici Xoxo, Takrida v Vila das Pombas, v Marina D’tarrafal in v hotelu Mar Tranquilidade v Tarrafalu, ki pa je bila verjetno kar najlepša nastanitev na celotnem potovanju. Vse transferje na otoku od npr. trajekta do hotelov ali do npr. začetnih lokacij za krožne trekinge smo izvedli s super simaptičnim in prijaznim lokalcem Adrianom, ki ga lahko kontaktirate na tej številki – +2389860577. Gospod govori nekaj špansko, angleško na žalost ne. Če ga srečate, ga prosim pozdravite v našem imenu. Med vasicami smo potovali tudi z lokalnimi kombiji, ki ponujajo poceni javni prevoz. Na otoku smo izvedli 4 nepozabne, izvenserijske, skoraj celodnevne trekinge. Trase so lepo urejene in markirane kot se šika. Vodiča po mojem mnenju ne potrebujete, priporočam pa kakšen offline zemljevid kot je maps.me, ki vam lahko pomaga pri navigaciji.

Otok Sal je bila naša zadnja postojanka. Kljub temu, da je najbolj turističen (pravijo, da je glavni na otoku TUI), vseeno ponuja nekaj lepi stvari. Plaže so lepe in primerne za kopanje, na razpolago pa imate vse, kar vam ponuja turistična industrija. Otok velja tudi za prestolnico kajtanja. Otok je bil čisto OK kot zadnja postojanka na poti domov in čakanje na taki lokaciji na zadnji let ni napačno (sploh ko ga primerjam z milijonskimi mesti, v katerih običajno čakamo na let domov). Za dopust le na njem pa se ne bi odločil, ker običajno iščemo drugačne destinacije. Spali smo v hotelu Sakaroule B&B v mestecu Santa Maria.

Še nekaj o cenah. Cene prenočišč na celotnem potovanju so se gibale od 25 do 65 EUR za vse tri z vključenimi božanskimi zajtrki. Večino hotelov smo rezervirali direktno preko maila ali telefona z lastniki hotelov. Hrana v restavracijah je poceni. Kosilo ali večerja za vse 3 ni bila nikoli višja od 30 EUR za vse tri, na krožnikih pa so bile običajno odlične ribe in lokalne specialitete – hrana na otokih je namreč božanska. 🙂 Vse lahko plačujete v evrih, a pri tem boste preplačali vse za cca. 10%. Menjava na bankah je bila zaradi nore gužve praktično v vseh enotah nemogoča. Večinoma smo koristili bankomate, a pozor – ne najdete jih povsod in nekatere so bili prazni. Omejitev dviga je bila na 200 EUR. Na začetku poti smo kupili tudi SIM kartico CV Móvel za prenos podatkov, ki smo jo koristili na vseh otokih.

Otoki so relativno varni, kar se tiče kriminala je potrebno biti pozoren le v večjih mestih. Afriških bolezni na arhipelagu praktično ne najdemo, na njem ne živijo strupene kače, pajki in podobno, je pa kar nekaj zanimivih bitij v oceanu in tam previdnost ne bo odveč. 🙂

Ker smo leto pred tem obiskali tudi sosednje Azore, bi tukaj napisal to. Če veljajo Azori za zelene vrtove Atlantika, evropske Havaje, bi jaz opisal Zelenortske otoke kot surovo, nezloščeno obliko Azorov. 🙂 Azori so se nam zdeli fantastični a pogrešali smo stike z ljudmi, ni bilo tiste prave energije, vse je bilo preveč umirjeno. Zelenortski otoki so po drugi strani živi, polni življenja, glasbe, nasmeškov na obrazih. Na vsakem koraku vas spremlja kaleidoskop barv, vonjav, okusov … So kot najboljša mešanica Afrike, Karibov in južne Amerike. 🙂 Ko smo na poti nazaj sedeli na letališču v Lisboni in čakali na let domov, sem spremljal mimoidoče popotne duše. Vsi podobne frizure, obleke sive, temačne in iste pri vseh. Ljudje mrkih obrazov, zatopljeni v svoje telefone in socialna omrežja – v tistem trenutku sem že pogrešal vse, česar smo bili deležni v preteklih tednih.

Na koncu bi povedal le še nekaj besed o domačinih. Če se na otoku Sal pozna, da ima množični turizem glavno besedo, pa so bili povsod drugod stiki z domačini res pristni. Tako nasmejanih, prijaznih, skuliranih in vedno pripravljenih na pomoč ljudi nisem srečal že dolgo. In tudi ali pa predvsem zaradi njih je bilo to potovanje res nekaj posebnega. 😉

Spodaj nekaj fotografij, še več vsega pa potem v posameznih objavah.