Wancho Naga in Wakka – poslastica za konec, Arunachal Pradesh

Obisk do pred kratkim za turiste zaprtega območja v okolici mesteca Longding, je bila le še pika na i odličnemu potovanju po krajih severovzhodne Indije. Do mesta Longding, ki je administrativno središče tega dela Indije, smo prispeli iz vasice Longwa (o katerem sem več pisal v prejšnji objavi) po razdrapanem gozdarskem kolovozu polnem tihotapcev in oboroženih čudakov. Ker je bilo vse od vasice Longwa naprej popolna neznanka tudi za našega fixerja in voznika, smo vedeli, da bodo naslednji dnevi nekaj posebnega. Ko smo tisto popoldne po prihodu zapustili edini hotel v mestu Longding, v katerem lahko bivajo tujci in odšli na kratek sprehod po mestu, smo hitro ugotovili, da tujci v te dele ne zaidejo ravno pogosto. 🙂 Ob našem sprehajanju se je zaradi presenečenih in zvedavih lokalcev ustavljal promet, branjevke so nehale prodajati artikle, še celo v lokalni restavraciji se je za nekaj časa ustavil čas. 🙂 Naslednje jutro smo se podali naprej, naš cilj pa je bila odročna vasica Wakka, ki velja za najlepšo v tem delu sveta. Če je bila do pred kratkim cesta do nje v obupnem stanju, pa nas je ob našem potovanju pričakal svež asfalt in po tisti cesti smo skoraj leteli. Pred odhodom se je bilo potrebno pozanimati le o aktivnostih lokalnih gverilcev, ki včasih popestrijo dogajanje v teh koncih. 🙂 Vasica Wakka plemena Wancho, ki je sicer zelo podobno sosednjemu plemenu Konyak v deželi Nagaland, bi bila težko bolj fotogenična. Na gorskem grebenu postavljene simpatične tradicionalne hiške so bile očitno nekaj posebnega tudi za našega fixerja saj je praktično brez besed le gledal in gledal. 🙂 Pripadniki plemena Wancho, ki za razliko od sosednjega plemena Konyak niso sprejeli krščanstva, še vedno verjamejo v dve svoji božanstvi – Rang in Baurang. Pohvalijo se lahko s svojim jezikom, kulturo, unikatno arhitekturo… In Wakka je njihovo središče. Vandranje med idiličnimi hiškami s super prijaznimi domačini je bilo res nekaj posebnega. Najbolj me je impresional gospod na eni izmed spodnjih fotografij, ki je ves olišpan čakal na lokalni javni prevoz. Gospod, ki jih je štel najmanj 60, je bil tako fit, da lahko le gledaš. Sveže nabrane vejice so krasile njegova ušesa. Okrog vratu ga poleg tradicionalne veriže visela še lepo zdekorirana posušena trava. A najbolj markantna točka na njem je bila minimalna modra cunjica, ki je pokrivala vso njegovo bogastvo. 🙂 Če iščete res unikatne kraje, je severovzhodna Indija pravi naslov za vas. Nekaj let boste v vseh teh oddaljenih vasicah še lahko občudovali kulturo, ki izginja s svetlobno hitrostjo. In mogoče je sedaj, ko se urejajo dostopi do njih, še zadnji čas za skok v neke druge čase. 😉