V kraljestvu ljudstva Mentawai – 1. del, Sumatra, Indonezija

Tik pred prihodom v Padang, ki je izhodišče za odhod na otok Siberut, so nas domači dobesedno zasuli z SMS sporočili: “Ste živi? Je vse OK? Prosim javite se”. Razlog je bil 7.9 stopnje močan potres nedaleč stran od Padanga, ki pa ga mi zaradi vožnje po obupnih cestah sploh nismo čutili. Po prvem preplahu in opozorilih za tsunamiji je na koncu na srečo potres povzročil le nekaj materialne škode.
Otok Siberut je zgodba zase. In kljub dolgotrajnim pripravam te vse prebrane knjige in vodiči ne morejo pripraviti na stvari, ki te čakajo na tem otoku, otoku ljudstva Mentawai. Ker bi bil 4 dnevni treking prezahteven, sta Ana in Jaka ostala v Padangu, jaz pa sem se z vodičem Agusom po 4h vožnje z speedboatom, pol urah na motorju, dobrih 2h na drevaku in krajšem “sprehodu” znašel v popolnoma novem svetu. Svetu malarije, strupenih kač (glede na domačine je še posebej nevarna tista majhna zelena, ki te v primeru ugriza po hitrem postopku pošlje v večna lovišča), pijavk, neznosne vročine, skoraj 100% vlažnosti in terena, ki bi bil težko bolj človeku neprijazen.  V bistvu gre za ogromno močvirje, po katerem hodiš po improviziranih poteh, narejenih iz hlodov in bambusov, ki ti vsaj deloma, ko nekako osvojiš tehniko hoje po mokrih, spolzkih hlodih, omogočijo, da se ti ne vgrezne do riti ali še globlje. Moja prva neverjetno prijazna gostitelja sta bila šaman Teukapi in njegova žena Kalabai. Ob prihodu sem bil popolnoma premočen od potu in s težavo sem prenašal neznosno vročino. V nosnice mi je takoj ob vstopu v hišo bruhnil svež vonj po krvi, ki sem jo kmalu tudi zagledal na lesenih tleh skupnega prostora. Prostor je bil poln prijateljev in sorodnikov mojih gostiteljev, ki so se počasi pripravljali na večerno pojedino (za njimi je bil poseben dan, ko so gostiteljema pomagali pri nekaterih dnevnih opravilih in si s tem zaslužili pojedino v obliki prašičjega mesa in sage). Za prvi dan je bilo vsega enostavno preveč in po skupni večerji sem kot ubit zaspal na lesenih plohih, pod izobešenimi lobanjami ubitih opic in ostalih živali, v družbi mačk, psa in majhnih bitij, ki so me grizljale celo noč. Noč je bila na koncu zaradi domačih živali precej kratka. Petelini so v neposredni bližini začeli peti že ob 3h zjutraj, domači pujs pa mi je z drgnjenjem ob nosilni tram tudi dal vedeti, da je nov nepozaben dan tik pred vrati. A o tem v naslednjem postu.