V deželi naravnih živečih visečih mostov (living root bridges) Meghalaye, Indija

Vzhodno in južno od Cherrapunji-ja je kljub temu, da je nekaj lokacij res obleganih (predvsem s strani indijskih turistov), precej enostavno zaviti s turističnih poti in doživeti tisto pravo Indijo. Kraji Mehgalaye skrivajo nekaj res skritih in naravnost spektakularnih lokacij a pridobiti kakršnokoli informacijo o njih je res prava umetnost. Že pred odhodom v Indijo in planiranju okvirne poti po deželi Meghalaya smo si srčno želeli obiskati in videti tudi nekaj spektakularnih “živih” visečih mostov, ki so zgrajeni iz korenin in lijan okoliških dreves. Meghalaya in celotna severovzhodna Indija je znana po njih, njihovi največji gradbinci pa so ravno pripadniki etnične skupine Khasi, ki živi na območju južne Meghalaye. Če je naravni most ob vasici Mawlynnong, ki velja za najčistejšo vasico v Aziji, najbolj oblegana atrakcija Meghalaye (temu pa počasi že sledi dvojni most pri vasici Nongriat) je krovni biser te umetnosti zagotovo največji, najdaljši in verjetno kar najbolj spektakularen od vseh – viseči most pri vasici Rangthylliang. Pred odhodom nisem poznal njegovega imena, niti ga ni poznal naš vodič. Imel sem le eno fotografijo, s katero smo na poti iskali informacije, kje se most nahaja. In po konkretnem poizvedovanju smo ga na koncu tudi našli. 🙂 Pohod do njega je enostaven, pot je lepa a tropska vročina in sopara sta bili kljub temu neizprosni. Most, ki preči globoko sotesko, so ravno ob našem obisku popravljali vaščani iz najbližje vasice, kjer smo se kasneje tudi ustavili in poklepetali z domačini. “Living root bridges” kot jih tudi pravijo, so res neverjetna stvaritev človeka in narave. Če sem bil pred prihodom še pameten, kako ga bom prečil, je bila realnost čisto drugačna. Most je majav, luknjast in prava umetnost ga je prečiti že brez tovora na glavi ali hrbtu. Tako, kot to delajo domačini, pa je naravnost akrobatsko. Če boste v tisith koncih, je obisk teh mostov še kako vreden truda.