Uvertura v Sulawesi – jezero Tempe, Indonezija

Zadnji dnevi pred potovanji in sama pot na končno destinacijo mi gredo vedno na živce in z leti se te stvari očitno samo še poslabšujejo. 🙂 🙂 Teleportacija bi mi ugajala a očitno bo treba nanjo še malo počakati. Tudi tokrat je bila pot do začetka potovanja predolga – sploh če imaš na razpolago le tri tedne. Najprej smo imeli res dobro povezavo prek Dohe do Jakarte, kamor smo prispeli v večernih urah. Po dobri večerji in koncertu v hotelu je sledilo nekajurno spanje, ob 1h zjutraj pa je bil čas za odhod nazaj na letališče in za nov let do mesta Makassar na jugozahodnem delu otoka Sulawesi. Na letališču v Makassarju smo se srečali tudi z našim voznikom Dariusom, ki je res super gospod, s katerim smo se ujeli v trenutku in s pomočjo katerega je bil prvi del naše poti res odličen. Jezero Tempe, ki je bil naša prva postaja na poti proti severu in obisku Tana Toraje je bil oddaljen še dobre 4h vožnje, a tiste vožnje se spomnimo le po izrezih, saj smo čisto počeni od poti skoraj celotno pot prespali. Mesto Singkang, glavno mesto ob velikem jezeru Tempe, ki je glede na njegovo pojavo mogoče podoben tudi našemu Cerkniškemu jezeru (velikost jezera namreč varira od meseca od meseca in je odvisna od padavin), je bila naša postaja za tisto noč in priznam, da mi je bilo mesto takoj všeč. Singkang bi lahko opisal kar kot mesto z nešteto minareti, molilnicami, džamijami… Ker je naš prihod čisto neplanirano sovpadal tudi s pomembnim muslimanskim praznikom, je bilo v mestu dogajanja na pretek a žal nismo imeli za raziskovanje skoraj nič časa. Jezero Tempe, drugo največje jezero na Sulawesiju in eno izmed največjih v Indoneziji je prava paša za oči in ob našem obisku je bilo jezero “polno”, kot že dolgo ne. Jezero, ki me je še kako spominjalo na zelo znano jezero Inle v Myanmaru, je znano po svojih “plavajočih” hišah oziroma vaseh, potopljenih oz.zalitih palmah in fantastičnih sončnih zahodih. Ker se v jezero izliva več kot 20 rek, je bogato z ribami, to pa omogoča preživetje številnim družinam na jezeru samem. Hiše so zgrajene kar na bambusovih splavih, ki so zaradi stabilnosti zasidrani v jezersko dno. Ko vodostaj vode pade, hiše premaknejo in s tem najdejo boljšo pozicijo za preživetje. Skratka, brez kompliciranja. 🙂 Tisti večer smo doživeli tudi prekrasen sončni zahod, nismo pa vedeli, da je bil tudi zadnji na celotnem potovanju. 🙂