Uvertura v Orisso in potetovirane dame ljudstva Kutia, Indija

Skoraj 3 tedne sem že doma in počasi sestavljam mozaik mojega zadnjega obiska Indije. Če smo prvič v Indijo zavili leta 2017, ko smo prepotovali fantastičen Ladakh in unikaten Rajasthan, smo v letu 2023 zavili v njen SV del in obiskali kulture in ljudstva, ki izumirajo z neverjetno hitrostjo. Deželo Orisso sem imel na radarju že kar nekaj let, saj ponuja res unikatna ljudstva, ki te mogoče včasih bolj spominjajo na oddaljeno Afriko, kot pa na čarobno Indijo. Indija je velika, raznolika in tudi če bi tja potoval še leta, bi mi vedno ponudila nekaj unikatnega.

Orissina zgodba se je začela v prestolnici Bhubaneswar, ki me je presenetila v vseh možnih pogledih. Kljub temu, da sem bil tam le eno kratko noč, se mi je milijonsko mesto zdelo neverjetno čisto in urejeno, krave so bile redkost in vse skupaj je delovalo čisto neindijsko. 🙂 Po še enem neuspešnem lovu na lokalno sim kartico (kartice so bile vsaj v mojem času nedostopne za turiste) pa je bil čas za pot naprej. Orisso sem prepotoval z voznikom in njegovim avtom, saj je bil to praktično edini način, da v naslednjih 2 tednih obiščem kraje, ki so javnemu prevozu “španska vas”. Voznik, ki je deloval toplo/hladno, je bil na trenutke sicer super, a je vse dobro pokvaril z nekaterimi res hudimi “felerji”, ki so mi kravžljali živce. 🙂 A to je pač del potovanj in večino časa sem se neumnostim le smejal. Ko sva enkrat zapustila Bhubaneswar, se je Orissa hitro pokazala v drugi luči. Velika mesta so izginila in mimo avta so švigale tiste tipične copy/paste vasice, ki jih vidiš tudi drugje po Indiji. Vmes pa nešteto neverjetno fotogeničnih obrazov, zaradi katerih bi se lahko ustavljal vsakih nekaj metrov. Kljub temu, da je bila suha doba na vrhuncu in so bila riževa polja presušena, pa je bila pokrajina res lepa. Riževe terase, ki so se prepletala s stoletnimi drevesi in res lepimi gozdovi, so bile prava paša za oči in verjamem, da mora biti dežela po deževni dobi pravi biser. In zakaj potem sploh potovati v suhem obdobju? Mogoče zaradi odsotnosti komarjev in nadležne malarije, ki je v teh koncih resen problem še danes, mogoče pa zaradi številnih festivalov in obredov, ki jih je v sušnem obdobju res veliko.

Prva prava postaja na poti so bile vasice ljudstva Kutia Kondh, ki je poznano predvsem po svojih damah in njihovih unikatnih obraznih tetovažah. Ljudstvo Kutia Kondh prebiva v oddaljenih hribih na jugozahodu okrožja Kandhamal, ki je poznano po njihovih lepih gozdovih in kjer še danes najdemo tudi tigre. Pripadnice plemena so znane po svojih osupljivih obraznih tetovažah, na katerih si ženske naredijo čudovite geometrijske tetovaže, ki predstavljajo zvezde, luno ali sonce. Svoje telo tetovirajo zaradi svoje ljubezni do okraskov, pa tudi kot identifikacijski znak v posmrtnem življenju, ko vstopijo v svet duhov. Ženske so poznane tudi po bogatem nakitu, predvsem pa nakitu v ušesih, ki je lahko pri starejših damah preluknjano tudio 15x ali več. 🙂 Torej, spodaj nekaj fotografij s poti. Vse od portreta “milk mana” pa do opice vrste lingur, ki se je norčevala iz gruče mestnih psov.