Kljub temu, da otok Sulawesi ni nov na zemljevidu popotnikov, pa še vedno kljubuje masam turistov, ki obiskujejo indonezijske otoke južneje od Sulawesija. In če je Tana Toraja zaradi svoje unikatne kulture poznana že desetletja in na spisku želja mnogih popotnikov, pa otok Sulawesi še vedno skriva kar nekaj fantastičnih destinacij, ki jih je do sedaj obiskala le peščica ljudi – Everest je napram njim Disneyland. 🙂 Le kakšen teden ali dva pred odhodom na potovanje sem med brskanjem po spletu naletel na odlično fotografijo vasice ljudstva Bajau, ki jim nekateri drugače pravijo tudi morski cigani. Fotografija je bila skoraj neverjetna, prikazovala pa je idilične, tradicionalne Bajau vasice na sipinah in koralnih grebenih nepoznanega morja v okolici otoka Sulawesi. Po tej fotografiji sem preživel kar nekaj dni na netu v iskanju kakršnekoli informacije o lokacijah na fotografijah in na koncu nam je s kančkom sreče uspelo te lokacije tudi obiskati. Zadnji teden smo tako preživeli na otoku Muna oz. v vasici dobro uro stran od glavnega otoka, kjer se je naša zgodba življenja z ljudstvom Bajau tudi uresničila. Tisti štirje dnevi, preživeti v majhni kolibi na kolih dobrega metra nad morjem so bili nepozabni, neverjetni, čisto unikatni. Pa ne samo zaradi idilične lokacije, ki je bila naravnost čarobna. Zanimiva je bila zaradi naših zvedavih sosedov, pa mulcev, s katerimi je Jaka preživel skoraj vsak večer. Pa zaradi vseh ljudi, ki smo jih srečali na drugih otokih. Pa zaradi neviht, ki smo jih doživljali praktično vsak dan, nekatere tako hude, da smo imeli občutek, da bo naša hiška dobesedno poletela. Pa zaradi vrhunske kulinarike z jastogi na čelu, pa zaradi tistega neljubega dogodka in poškodbe Ane, zaradi katerega smo na otokih preživeli le 4 dni in ne planiranih 5. In tudi zaradi nepozabnih doživetjih na unikatnem WC-ju, ki je bil res unikaten. 🙂 🙂 Vemo, da vse to brez našega vodiča Petre in njegove punce ne bi bilo možno – v tistih nekaj dnevih sta nam približala avatar svet ljudstva Bajau, ki ga je v tako originalni obliki le še težko doživeti. Po obisku bolnice na otoku Muna in potovanju najprej do mesta Kendari in potem do Jakarte, smo zadnja dva dneva preživeli v deset milijonski prestolnici Jakarti. Kljub temu, da nisem v mestu planiral ničesar, prav tako nisem vedel o Jakarti skoraj ničesar, pa me je mesto prijetno presenetilo. Izredno fotogenično mesto, sploh kitajska četrt in vse tiste ozke ulice okrog nje, bi lahko raziskoval dneve. A mogoče bo za to čas že kmalu – ker Indonezija skriva še kar nekaj stvari, ki bi jih res želel doživeti. 😉