Sulawesi – prvo javljanje

Če sem včasih skušal objaviti kaj materiala enkrat na teden, pa bo tokrat mogoče čas le za eno objavo na tem potovanju. Smo v mestu Kendari na jugovzhodnem delu otoka Sulawesi in za nami sta dve tretjini potepanja po tem čudovitem indonezijskem otoku. Dolgo nas ni bilo v deželah jugovzhodne Azije in prav vsi se strinjamo, da smo pogrešali prav vse, kar Indonezija nudi. Nasmejane ljudi, fantastične naravne kulise, zanimivo kulturo, odlično kulinariko, dobre cene… Če smo prvi del potovanja namenili raziskovanju jugozahodnega dela otoka Sulawesi, večino časa pa smo namenili Tana Toraji in neverjetnim pogrebnim slovesnostim, ki smo jim bili priča, pa smo drugi del že preživeli na jugovzhodu. Zadnji teden smo preživeli skoraj dobesedno na ribiškem čolnu, s katerim smo po dolgem in počez raziskali fantastični otočji Labengki in Sombori, ki na trenutke lepo spominjata na malo bolj vzhodno Rajo Ampat. Otočji ponujata namreč idilično tropsko morsko idilo, ob kateri lahko le uživaš. Kljub temu, da je Indonezija zanimiva med turisti, pa smo do sedaj srečali nekaj sorodnih duš le v Toraji – Labengki in Sombori sta bila namreč čisto naša. 🙂 Po današnjem čiščenju teles v lepem hotelu v Kendariju jutri sledi zadnja etapa potovovanja – in mogoče tudi najbolj divja, ekskluzivna. S trajektom se najprej podajamo na otok Muna, potem pa z lokalnim fixerjem in ribičem in njegovim majhnim čolnom v nekajdnevno raziskovanje oddaljenih vasi ljudstva Bajau, ki poseljuje prostrane morske pokrajine Sulawesija. Aja, še to. Zaradi naših športnikov domačini spet vedo, da obstajamo. 🙂 Nogomet je novica skoraj vsakega dneva in tudi v najbolj zabačenih krajih odmeva, kako je mini Slovenija “skoraj” potolkla tudi angleške leve. 🙂 P.S. – tokrat le nekaj fotografij z “lojtre” – več pa potem doma.