Spomini na Mehiko

Ker zaradi koronavirusa ne smemo zapustiti več niti lastne občine, razmišljanje o potovanjih pa je le pobožna želja, je mogoče čas za pogledati malo v arhiv. 🙂 OK, v teh trenutnik bi ekstremno užival tudi v obrezovanju sadnega drevja (ki ga žal nimamo), enkratno pa bi bilo tudi pleskanje stanovanja, pa žal nimamo niti barve. 🙂 Torej, pejmo potem v Mehiko, v času katere se še nisem ukvarjal s fotografijo. 🙂 Skoraj dvomesečno potovanje po Mehiki dvajset let nazaj je bilo najino prvo skupno potovanje. In ker smo kot svet uspešno preživeli “napad” milenijskega hrošča, sva si za cilj zadala tudi midva uspešno preživeti skupaj naslednjih 47 potovalnih dni. 🙂 🙂 In tisto skupno preživljanje časa ni bilo prav nič napačno. Prva tretjina potovanja je bila obarvano zelo nogometno. Kamorkoli sva zavila, vse je bilo v znamenju evropskega nogometnega prvenstva, ki je potekalo na drugi strani oceana. Zaradi naših reprezentantov praktično ni bilo receptorja, ki ne bi poznal naše udarne enajsterice ali pa vsaj legendarnega “Zahota”. 🙂 In zaradi Zahota sva v hotelih nekajkrat dobila tudi nekaj popusta. 🙂 🙂  Druga tretjina je bila obarvana v spoznanju, da imava za najino mehiško avanturo enostavno premalo denarja. Restavracije so postale pobožna želja, simpatične hotelčke pa so zamenjali hoteli v res nesimpatičnih stanjih. Zadnji del poti je bil v znamenju moje prve tropske zastrupitve, katera mi je delala težave potem še nekaj let. A kljub šparanju, odrekanju, bolezni ali pa mogoče tudi zaradi vsega naštetega je bilo potovanje nekaj posebnega in definitivno nepozabno. In zagotovo ne bom pozabil naslednjh stvari:

• v mestu Uruapan sva bila priča, kako vaška mularija pod vplivom opojnih substanc dobesedno zdemolira hotel, v katerem sva spala – mislim, da je po njihovem obisku ostala uporabna le še najina kamrca 🙂
• v Acapulcu sva po priporočilu domačinov že dopoldan sprobala njihov tropski alkoholni zvarek – rezultat – tako zadeta pred opoldnevom še nisva bila 🙂
• nora je bila izkušnja v Puerto Escondido – najprej srečava in prepoznava na plaži tri popotne slovenke – izdal jih je naš “Sun mix”. Čez dobro uro smo vsi skupaj in vsa ostala plaža doživeli, kako izgleda, če proti obali zavije nekaj metrov dolg morski pes – morje je bilo izpraznjeno v nekaj sekundah. 🙂
• nikoli ne bom pozabil fešte na barčici proti Isla Mujeres. Potovala sva skupaj z lokalnimi mehiškimi penzionistkami, s katerimi sem dobesedno moral plesati celotno pot – takrat prvič videl Ano nasmejano do solz;
• nora je bila tudi prigoda na Isla Mujeres. Spala sva pri lokalcu, ki nama je že ob prihodu povedal, da pozna na otoku živečega jugoslovana, ki je bil pred časom nogometni reprezentant naše bivše juge. Naslednji dan sva bila v večernih urah že gosta našega Bata Došen-a, s katerim smo s coronami zažurirali konkretno v noč 🙂
• nore so bile fešte, ki sva jim bila priča v Meridi. Po tistem vem, kako konkretno znajo feštati latinosi. 🙂 🙂