Reka Dawki, treking do Padu in razgledi v Bangladeš, Meghalaya, Indija

Reka Dawki, nekateri ji pravijo tudi reka Umngot, velja za pravi magnet za indijske turiste, saj velja za eno izmed najčistejših rek v Indiji. Večina indijskih turistov, ki obišče deželo Meghalaya, se zapelje tudi do reke, kjer naredijo kratko panoramsko vožnjo z lokalnim lesenim čolnom, potem pa odhitijo naprej. No, mogoče naredijo še kratek photo session na mejnem prehodu s sosednjo državo Bangladeš, potem je pa res čas že za odhod. 🙂 Kljub temu, da je reka res presenetljivo čista, pa je bil kanjon reke Dawki in njena okolica za nas le zadnje mesto v deželi Meghalaya, preden smo zavili proti severu. A kljub temu je okolica presenetljivo zanimiva. Ob glavnem pristanišču mesta ob reki poteka meja med državama kar na prodnati plaži, kjer je meja označena s kupčkom kamenja, ki je potekala po celotni dolžini “plaže”. Na eni strani indijski prodajalci pijač in jedač, na drugi bangladešči, ki s stegnjinimi rokami prodajajo čez državno mejo. Prizor je začinil še oborožen vojak na rahli vzpetini nad reko, ki je precej jezno spremljal celotno dogajanje pod njim in skrbel, da zadeva ne uide izpod kontrole. Kanjon reke Dawki je drugače lep, prerasel s tropskim gozdom in na območju res zlahka najdeš kraje, kamor ne odide praktično nihče. Ko smo se z avtom vozili naokrog, smo najprej naleteli na “pridelovalce” oreščka palme areka (meni bolj poznano kot betelnut), ki je v teh krajih glavna “poljščina”, praktično vse njihove uživalce pa prepoznaš po oranžno obarvanih ustih in zobeh. Oreščeh je popularen praktično v celotni Aziji in po eni strani me čudi, da zadeva še ni prišla tudi v Evropo – aja, mogoče pa zadeva ni aktualna zaradi tiste oranžne barve. 🙂 Območje skriva kar nekaj neverjetnih znamenitosti, med drugim tudi živih visečih naravnih mostov, ki jih je v tistih koncih res veliko. Mi smo uspeli priti le do enega, v bližini vasice Padu in treking do tja, kljub temu, da je bil res naporen, je bil še kako vreden truda. Tisto popoldne smo preživeli tudi v družbi lokalnih otrok. Vsaka vas jih je bila polna, vsi pa neverjetno prijazni, nasmejani, zvedavi. Najbolj me je šokirala izjava skupinice otrok v eni izmed vasi. Rekli so, da smo prvi turisti (tako tuji kot indijski), ki smo se ustavili v vasi. Da vsake toliko se mimo pelje avto s turisti, a običajno jih niti ne pogledajo, kaj šele da bi ustavili – običajno jim “za spomin” skozi okno vržejo le kakšne plastične ostanke njihovih priboljškov.