Pot pod noge in vse do ruske meje, Estonija

Po otoku Kihnu, kjer sva “preživela” prvo pravo estonsko zabavo, je bil čas za premik in pot proti skrajnemu jugovzhodu Estonije. Noč na otoku Kihnu sva prekampirala kar v pristanišču in potem zgodaj zjutraj ujela prvi trajekt na celino. Če je bil trajekt prejšnji dan za na otok poln lokalcev, sva bila tokrat na njem edina potnika – noč je bila očitno prenaporna za vse obiskovalce. 🙂 Za pot do dežele etnične skupine Seto sva imela čas točno do večera, saj naju je zvečer že čakala lokalka Helena in nova estonska zabava. 🙂 A ker je bilo na poti kar nekaj lokacij, ki jih nisva smela zamuditi, sva večerno fešto na koncu res skoraj zamudila. Mimo reke Lemmijogi sva najprej obiskala prvi najin “bog” oziroma močvirje Hupassaare, ki je res atraktivno. Polno malih jezerc, ki ponujajo poleg idiličnega pohoda tudi super kopalno dogodivščino, naju je spominjalo na naša Lovrenška jezera na Pohorju – le da je bilo tukaj jezerc res veliko, vse skupaj pa je bilo bistveno bolj urejeno in čisto. Po kopanju je bil na vrsti ribolov na majhni reki Põltsamaa, sledilo je kuhanje pašte nekje na pol poti do cilja in potem direkt do ruske meje. Vmes pa kar nekaj idiličnih vasic, pozabljenih od sveta. O večerni fešti v deželi Seto pa več v naslednji objavi.