Že pred leti sem prišel do spoznanja, da smo slovenci narod popotnikov. Medijsko je bilo dobro pokritih kar nekaj eksotičnih potepanj po svetu – med drugim potovanje Benke Pulko, Zvone Šeruga, Ravbar z avtom okrog sveta…, še več pa je takih, ki potujejo odmaknjeni od časopisnih strani. Praktično na vseh mojih potovanjih po svetu sem srečal sonarodnjaka, dostikrat v precej pozabljenih kotičkih sveta. Najbolj se spomnim dveh srečanj v Zahodni Afriki. Prvo je bilo na neki precej zanikrni avtobusni postaji, ko sva z ženo že nekaj ur čakala na najin bus. Zatopljena v brezdelje sva naenkrat v množici domačinov zagledala fanta, starega približno 10 let, z neverjetno čisto belo majico z napisom Slovenija. Že sama bela majica je izstopala, kaj šele napis!! Nisem se mogel zadržati, zato sem odšel do fanta in ga pocukal za rokav. Vljudno mi je odgovoril, da je majica darilo od tistega belega turista iz drugega konca avtobusne postaje. Druga pa je za mene osebno še bolj neverjetna. Sedela sva na stopnicah manjšega hotela države zahodne Afrike. Bilo je okrog poldneva, vroče, razgled s stopnic na mesto je bil enkraten, skratka za uživat s pivom v roki. Potem je do hotela pripeljal taxi, v njem pa 4 belci – belci so bili pri najinih popotovanjih po Afriki dostikrat bolj redki kot pa pavijani in ostale eksotične živali. Plačali so taksistu, naju pozdravili v angleščini in odšli mimo naju do recepcije. Zadnji tip v družbi mi je bil po obraznih potezah nekako znan in ženi sem takoj rekel, da če pa ta ni slovenc, potem pa… Skratka, ko sva pozno zvečer zopet sedela na istih stopnicah, je družba zopet prišla mimo naju. Beseda je stekla, seveda v angleščini, vse skupaj pa je hitro prešlo v slovenščino. Ugotovili smo, da živijo le nekaj 100 metrov od najinega doma v Sloveniji.
Zadnje mesece spremljam blog o potepanju slovenske družine po svetu (http://brackotinapotovanju.si) ter fantastično popotovanje slovenca s kolesom okrog sveta (http://www.tourtheworld.si/blog/). Všeč mi je, da lahko ljudje preberejo, kako za super dopust ne potrebuješ oh in sploh hotelov, imenitnih restavracij, pozidanih plaž, predvsem pa ne ogromne količine denarja. In potovanja se z rojstvom otrok očitno ne končajo – po pripovedovanju mnogih se šele začnejo. Pravijo, da je odkrivanje sveta skozi oči otroka še bistveno lepše.
Spodaj pa pripenjam res izviren “time lapse” nekega popotnika iz Nemčije, ki si je zadal nalogo prehoditi Kitajsko in še malo več.
[vimeo http://vimeo.com/4636202 w=500&h=400]
V naslednjih postih pa mogoče kaj več o včerajšnjem predavanju Joa McNallya, o sodelovanju pri photoshootingu Tančič Matjaža v Ospu – več zaenkrat na njegovem blogu, pa o fotografiranju prav posebnih glasbenih inštrumentov… Se dogaja :).