Po prvem ogrevalnem dnevu v glavnem mestu Addis Abeba in zaključnih pripravah, smo se naslednji dan podali na zahod. Cilj so bili pripradniki plemena Suri, ki poseljujejo območje zahodno od zgornjega toka reke Omo. Po dveh dneh nore vožnje po precej slabih cestah smo prišli v vasico Tulgit. Prvotni plan je bil, da v omenjeni vasici ostanemo le čez noč in se kasneje pomikamo proti jugu, od koder naj bi peš in v spremstvu najetih konjev v štirih dneh nekako prišli do reke Omo, jo prečkali in potem s potjo nadaljevali po njenem vzhodnem, bolj obljudenem bregu. A kot je za Afriko v navadi, so se tudi pri nas načrti hitro spremenili. V Tulgitu smo ob policijski postaji kampirali 3 noči, treking je zaradi neprihoda vodiča klavrno propadel in po cesti smo potem do vzhodnega dela reke Omo potrebovali spet skoraj 3 dni. Vožnja za znoret a če se spomnim tistih 50 stopinj v senci in načrtovanih 80 kilometrov trekinga, je bila vožnja z terencem pravi komfort. Še nekaj o samih Surijih. Pleme je znano zahodnemu svetu predvsem po eni stvari – krožnikih, ki jih nosijo ženske v spodnji ustnici. Dekletom že v puberteti izbijejo spodnji sprednji zob ter prerežejo spodnjo ustnico. V odprtino vstavijo manjši krožniček, zaradi katerega se ustnica raztegne. Sčasoma dodajajo vse večje in večje, pri nekaterih ženskah so krožniki na koncu tudi premera 15 cm in mogoče še več. Drugače so pri Surijih zanimive tudi prestižne borbe moških s palicami ter poslikave predvsem otroških teles. Slednje smo v vsej svoji lepoti lahko občudovali tudi mi. Najlepše fotke žal ne bodo na blogu, upam pa, da bo razstava le-teh bližje kot pa v Velikih Laščah – a ne Mare 🙂 ?
