Pleme Konyak, puške in sosednja dežela Myanmar, Nagaland, Indija

Še zadnja objava o Nagalandu in plemenu Konyak. Mon, upravno središče severnega dela dežele Nagaland, je izhodiščna točka za praktično vsako raziskovanje tega dela sveta. Šele po obveznem “štemplanju” na policijski postaji, kjer so bili gospodje natančni kot že dolgo ne, smo lahko raziskovali Mon in njegovo okolico. Tradicionalne vasice plemena Konyak najdemo skoraj v predmestju mesta, a tiste prave se skrivajo malce dlje. Najbolj obiskana vas med vsemi – vasica Longwa, do katere sedaj pelje lepa asfaltirana pot, je zaradi svoje lege zanimiva za skoraj vse obiskovalce tega dela Indije. Vas, ki leži na razglednem grebenu, se nahaja v dveh deželah, Indiji in sosednjem Myanmaru. Še prav posebno lokacijo ima gromozanska tradicionalna hiša vaškega poglavarja, ki stoji dobesedno na meji. Polovico hiše se nahaja v Indiji, druga polovica pa v sosednjem Myanmaru. Celotno področje je še kako povezano s sosednjim Myanmarom. Območje je namreč znano po tihotapljenju najrazličnejših stvari, med drugim tudi opija, ki ga je v tistih koncih na pretek. Ker je bil vaški poglavar zaradi nedavnega incidenta zatopljen v reševanje lokalnih problemov (tik pred našim prihodom je indijska vojska v sklopu protiteroristične kampanje napadla napačno hišo in ubila celotno številčno družino, zaradi revolta prebivalcev pa se je morala celotna vojska in tudi policija umakniti s področja), smo se odločili da gremo počasi naprej. No, pred tem je padla še ideja, ki je bila sicer zanimiva a tudi precej butasta. 🙂 Tasang, naš vodič, nas je povprašal, če bi radi videli lokalnega puškarja. In ker se nam je stvar zdela zanimiva, smo bili takoj za stvar. No kmalu smo ugotovili, da je zadeva malo bolj delikatna. Stric, ki izdeluje puške, namreč živi v sosednji državi, njegova hiša, ki naj bi bila sicer “praktično” na meji, pa je bila od meje oddaljena čisto preveč. 🙂 A ker smo bili že na poti, uradna meja pa je bila za nami, smo pač nadaljevali do cilja in upali, da ne pademo v nove težave. 🙂 Stric, tam okrog 50 jih je štel, je v navadni baraki delal puške, ki se jih ne bi sramoval tudi puškar v kakšni bolj urejeni deželi. Zadnja stvar, ki smo jo naredili v Myanmaru, je bil poskusni strel njegove puške na razmajani terasi hiše. Po njem je namreč sledil le še neopažen hiter skok v objem sosednje Indije. 🙂