Pejmo na potovanje – no, ali pa tudi ne

Glede na vse skupaj in s kančkom sarkazma bi lahko rekel, da nam letošnja mesec in pol dolga tura nekje daleč od Slovenije, pač ni usojena. Mogoče bi kdo dodal tudi, da ima tisti zgoraj z nami očitno boljše načrte – a o tem bomo še videli. 🙂 🙂 Kakorkoli, namesto da bi bili ta trenutek 11,265.30 kilometrov daleč, kjer bi bilo prijetno prevroče, okrog nas pa bi letela simpatična tropska nadloga, smo dan pred odhodom ostali lepo doma. Tudi tokrat so težave povezane z mojstri v belem (v mislih nimam karate mojstrov oziroma ostalih ninj), a za razliko od zadnjič osrednjega mesta ne zaseda lojtra. 🙂 Glede na vsa dogajanja letos bi lahko kaj takega že kar pričakoval. Ko smo bili tik pred tem, da se končno odpravimo v Iran, je popenil naš ameriški svak in želja po obisku Irana je nekako splahnela. Potem je prišla v igro Etiopija, sledija je južna Amerika, ki je bila na koncu z našimi željami popolnoma finančno nedosegljiva, na koncu pa je padla spet Indonezija – glede na zadnji teden dobesedno. 🙂 Skratka, po 20 letih je bil čas za prvo koriščenje Corisovega rizika odpovedi – upam, da bo dovolj za naslednjih 20 let. 🙂  To je to – namesto postov o tropskih plažah in obupnem potovalnem dolgčasu pa vam bom v naslednjih tednih težil le z rumenimi macesni. 🙂 🙂