Panama in Kostarika – info o potovanju po Srednji Ameriki

Če je prvi, drugi dan po prihodu s potovanja domov vse še super in oh in sploh, pa so dnevi, ki potem sledijo, ponavadi en velik obup. Družinska dinamika na potovanju je čisto drugačna kot doma, kjer je poleg službenih obveznosti polno drugih motečih faktorjev, ki delajo življenje “pestro”. Sam osebno bi po kakšnih dveh dneh doma že zavil na novo potovanje a to so verjetno že konkretni znaki zasvojenosti s potovanji. 🙂 Torej, doma smo že nekaj dni in počasi sortiramo spomine, ki so nam ostali po treh tednih potovanja po državah srednje Amerike – Kostariki in Panami. Kljub temu, da sem imel Panamo vedno na listi želja, pa je minilo kar 23 let od najine zadnje poti v tiste konce – leta 2000 sva za skoraj dva meseca zavila v sosednjo Mehiko. Odločitev za to potovanje je padla dobesedno čez noč. Potovanje po Saudski arabiji je zaradi razmer v soseščini padlo v vodo in ko se je pojavila priložnost, da Jaku poleg Indije pokažemo še kaj drugega (v žepu smo imeli že spet skoraj karte za Indijo), nismo kaj posebej razmišljali.

Letalska karta z letalsko družbo Iberia iz Benetk preko Madrida do Panama city in nazaj iz mesta San Jose je bila glede na čas potovanja in čas nakupa res ugodna. Ker smo le nekaj dni po nakupu ugotovili, da so v Panami zaradi podpisa pogodbe za nov rudnik sredi tropskega gozda izredne razmere (celotna država je bila pod lock downom, ni bilo možno potovati po deželi, marsikje je primanjkovalo hrane, goriva…), smo s planiranjem poti odlašali skoraj do konca. Le nekaj dni pred odhodom je ustavno sodišče na srečo razveljavilo pogodbo, stvari so se počasi umirile a vseeno smo se odločili, da v Panami (na žalost) preživimo le dober teden dni. Na žalost zato, ker nam je bila dežela bistveno bolj zanimiva kot pa sosednja Kostarika.

No, zapletov še ni bilo konec. Že takoj na začetku se je v Benetkah pokvaril še avion. Po 8 urnem čakanju je bil let odpovedan, zgrešili smo povezovalni let naprej, kljub norim uram na letališču, pretepu med potniki, posredovanju policije pa lahko rečem, da smo imeli na koncu vseeno veliko sreče. Če so nam našli nov let že naslednjega dne, pa je večina potnikov ostala v Benetkah dodatne 2-3 noči!!! Tukaj lahko napišem še to, da smo prvič uveljavljali pravico do odškodnine. Kljub temu, da nam je že osebje na letališču reklo, da Iberia pri tem ravno ne briljira, pa je naša izkušnja več kot pozitivna – že po nekaj dneh so nam sporočili, da smo upravičeni do maksimalne odškodnine, s katero smo pokrili ceno vseh treh letalskih kart. 🙂

Spodaj pa še nekaj praktičnih informacij o obeh deželah:

• PANAMA: Od obeh dežel nas je “osvojila” le Panama in priznam, da bi se v Panamo še vrnil. Kljub temu, da težko rečemo, da po dobrem tednu dni poznamo deželo, pa smo videli/doživeli kar nekaj nepozabnih stvari. Prve dni smo preživeli na otočju San Blas, ki je vrhunski. Vse nam je uredila agencija “Panama travel unlimited”, ki so nam jo priporočili kolegi in vse je bilo bp. 2x smo šotorili na otoku Yani, ki je oddaljen od pristanišča cca. 1,5h. Vožnja je bila zaradi gromozanskih petmetrskih valov na robu samomora a nekako smo zvozili. 🙂 Panama city (spali v simpatičnem hostlu Posada 1914 z neverjetno prijaznimi zaposlenimi) je bila naša naslednja destinacija. Staro mestno jedro je vredno sprehoda, ob našem obisku je bilo mesto praktično brez turistov, saj je večina le teh obisk Paname odpovedala zaradi prej opisanih izrednih razmer. Po Panama city smo sicer planirali treking po Darien Gap a smo ga morali na koncu na žalost odpovedati. Kljub temu smo našli fajn alternativo v obisku plemena Embera, kjer smo v šotoru preživeli še eno noč. Tisti večer in jutro v vasi je bila res posebna izkušnja.  Sledila je dolga nočna vožnja z javnim avtobusom do severa Paname, kjer smo zavili na ne ravno pogosto obiskan otok San Cristobal v arhipelagu Bocas del Toro. Izbira hiške na vodi pri simpatični gostiteljici iz Belgije, poročeni s kul domačinom, je bila zadetek v polno. Tisti trije dnevi na otoku so kljub slabemu vremenu minili kot bi trenil in če imate čas, toplo priporočam da zavijete tja – otok in okolica je pravi balzam za dušo in telo in čisto nasprotje vrvežu glavnega otoka Bocas del Toro – otoku Colon. Po obisku otoka San Cristobal smo koristili usluge turističnega kombija “Caribe shuttle” za prevoz do mesteca Puerto Viejo v sosednji Kostariki. Še nekaj praktičnih info – SIM kartico smo zaradi norih cen na letališču kupili šele v mestu. Plačevali smo z dolarji, ki smo jih prinesli s seboj. Cene so bistveno nižje kot pa v sosednji Kostariki.
• KOSTARIKA: Če nas je Panama osvojila, pa imamo o Kostariki mešane občutke. 🙂 Ne me narobe razumeti. Dežela je lepa in ponuja kar nekaj res spektakularnih koncev. Živalski svet je čudovit in verjetno težko najdeš deželo, kjer boš imel priložnost videti prebivalce tropskega gozda tako od blizu. Po drugi strani pa je Kostarika neverjetno draga (glede na debato z domačini se je občutno podražilo po covidu) in plačati moraš praktično vse – če bi se dalo, bi ti zaračunali tudi gorski zrak. Nek domačin mi je lepo povedal: “pred leti so bili naši zlati fižočki kavna zrna, sedaj ste zlati fižolčki vi – turisti”. 🙂 Cene nekaterih vstopnin so mi bile naravnost smešne a očitno jim uspeva in lahko mogoče rečem le “kapo dol”. Ne vem kdaj smo nazadnje potovali po tako turističnih krajih in moram povedati, da smo imeli nekajkrat res vsega dovolj – mogoče pa smo le razvajeni po naših zadnjih potovanjih. 🙂 Na trenutke smo imeli res občutek, kot da potujemo po ZDA. Drugače pa smo potovanje po Kostariki pričeli na karibski obali v mestecu Puerto Viejo in okolici. Okolica ponuja obilico lepih karibskih plaž, no, nas je najbolj impresioniral narodni park Cahuita in njegov živalski svet, ki je res impresiven. Iz Puerta Vieja smo z javnim busom odpotovali do San Joseja, kjer smo preko agencije “Vamos” najeli avto in potem v svojem svobodnem ritmu raziskovali zahodni del Kostarike. Po obisku La Fortune, kjer mi je bilo najbolj smešno, da so na plačljivih turah obiskovalcem divje živali kazali kar na glavni cesti iz Fortune proti severu, smo s potjo nadaljevali do Rio Celeste in potem naprej proti Monteverde. Nadaljevali smo z odkrivanjem polotoka Nicoya, ki nam je bil res všeč. Žal nismo imeli najetega vozila 4×4, ki bi nam prišel še kako prav. Nicoya polotok je precej divji, sploh njegova notranjost in 4×4 je obvezen. Sledila je pot po pacifiški obali vse do Queposa in potem nazaj do glavnega mesta San Jose. Vse noči, razen nočitve v Puerto Viejo in zadnje v San Jose, smo preživeli v šotoru. Kostarika ima ogromno res lepih in čistih kampov, ki so večinoma majhni, družinski, a ponujajo vse, kar potrebuješ. V primerjavi s hoteli so tudi nekajkrat cenejši – najcenejši kamp nas je stal 10 EUR, najdražji 20 za vse tri. Še nekaj praktičnih info – SIM kartico smo kupili v Puerto Viejo, ni bila poceni (mislim da okrog 20 EUR). Plačevali smo v lokalni valuti, denar smo dvigovali na bankomatih oz. plačevali s kreditno kartico. Hrana v restavracijah je podobnih cen kot pri nas, šokirale pa so me cene v trgovinah – kot primer – velika steklenica vode pride 3 EUR, banane so ceneje v domačem Šparu, čokolada je dražja od švicarske. 🙂 Kaj je bilo najlepše? Spuščanje mladih želvic v morje severno od Queposa, živalski svet v Cahuita nacionalnem parku, srečanje s kolibriji v Monteverde, energija na surfarski plaži Santa Teresa na polotoku Nicoya in družinski kamp “Camping las Rocas” pri Montezumi.