Odisejada do zlate vanilijeve obale, Madagaskar

Najbolj nore popotniške zgodbe običajno nastanejo na sami poti in z Madagaskarja imava teh zgodb kar nekaj. 🙂 Po slovesu od simpatične ribiške vasice in idiličnega smaragdnega morja na severu, je bil čas za pravo malgaško avanturo. In začetek te ni bil napačen. Najprej naju je pot vodila do nacionalnega rezervata Ankarana, ki je znan po svojem živalskem svetu in zanimivih kraških pojavih. Običajno ga obiščejo za nekaj ur a najina želja je bila, da obiščeva kraje, kamo gredo obiskovalci zelo redko. In tu so se stvari zapletle. Najprej iskanje vodiča, potem nosača, sledilo je kupovanje posode, hrane… In ko sva mislila, da so stvari urejene, so postale hitro spet neurejene. 🙂 Težave nama je delal predvsem vodič, ki je na koncu enostavno obupal – strah pred demoni, ki živijo globoko v gozdu je bil prevelik in spanje v gozdu je bilo zanj prenevarno početje. Hvala bogu je bil vsaj nosač za akcijo in naslednji trije dnevi so bili prava avantura. Po Ankarani pa potem naprej. Najprej z javnim prevozom, ki je na Madagaskarju zgodba zase, počasi do mesteca Ambilobe, kjer sva imela željo tudi prespati. A ker so bile vse namestitve zasedene z francoskimi vojaki, nama ni preostalo drugega, kot da odtavava do tržnice in najdeva prevoz naprej. In po urah iskanja sva našla najboljše, kar je bilo možno najti v mestu. Pickup znamke Peugeot je oddelal svoje že desetletja nazaj v Franciji. Kot večina drugih avtov, ki vozijo po Madagaskarju, se je tudi ta simpatična mrcina muzejske vrednosti le stežka bojevala z malgaškimi cestami. Naslednjih 14 ur, kot je trajala cca. 150km dolga pot do vanilijeve obale na vzhodni obali Madagaskarja, je bil čisti pekel. Okvare in gumidefekti so se vrstili drug za drugim. A to je bilo še kar sprejemljivo. Sredi noči je izginila počasi tudi cesta, vozili smo se po kolovozih, stezicah, poljih, gozdovih… Bilo je neverjetno. Za piko na i smo v zgodnjih jutranjih nočnih urah le dobro uro pred ciljem med prečenjem reke še obstali v blatu in čisto izmučeni smo po porivanju le nekako prilezli do mesteca Vohemar. Še v temi sva prilezla do najinega bungalova in izmučena padla v posteljo. A avanture še ni bilo konec. Čez kakšne pol urce naju je zbudilo čudno premikanje najinega majhnega, na kolih dvignjenega bungalova. Najprej sva pomislila na potres a ko sem pogledal skozi okno, sem opazil le simpatično kravo, ki se je drgnila ob kol najine hiške. 🙂 Pred skokom v posteljo je sledil še obisk WC-ja in množičen “napad” nočnih žabic. Od utrujenosti niti nisem vedel, ali sanjam ali vidim pravilno – žabe so bile namreč povsod. Na tleh, na stenah, v WC-ju. 🙂 A nadaljna pot po vanilijevi obali Madagaskarja je bila umirjena. Na SV otoka Madagaskar namreč raste zeleno zlato – vanilija. Dragocena rastlina, zaradi katere pogosto pride do skoraj neverjetnih spopadov med posameznimi kmetovalci, je glavno gonilo tega dela otoka. Coca cola, proizvajalec pijač, je v tistih letih večina svoje vanilije kupoval ravno v teh koncih. Cena je namreč zaradi umetnega oplojevanja cveta cenejša od tistih, pri katerih pride do oploditve po naravni poti. Ne vem, ali je kakšna razlika potem tudi v okusu, možno pa je, da gre le za dober nateg kupovalcev. 🙂 S kmeti sva obiskala kar nekaj plantaž vanilije, kave, kakavovcev. Občutek sva imela, da v teh krajih raste praktično vse, kar vtakneš v zemljo. A niso bile samo plantaže tisto, kar je bilo zanimivo. Pokrajina je bila res divja in prava paša za oči. Fantastične plaže so si sledile iz kilometra v kilometer a kopanje na njih žal ni bilo možno. Morski tokovi in morski psi so po pripovedovanju domačinov enostavno prevelik zalogaj.