Odiseja do otoka Majuli na reki Brahmaputra, Indija

Najlepši ali pa mogoče najbolj nepozabni trenutki so običajno tisti, do katerih pride popolnoma neplanirano. In pri potovanjih po deželah kot je tudi Indija, je takih trenutkov običajno kar nekaj. 🙂 Celotna pot od nacionalnega parka Kaziranga oz. od tistega neplaniranega verskega dogodka ob glavni cesti pred našim odhodom naslednji dan pa do prihoda do otoka Majuli, rečnega otoka v sistemu rek Brahmaputre, je bila nekaj posebnega. Tisti verski obred, ki smo mu ga bili priča na večer pred našim odhodom naprej je bil res epski. Ob vračanju do hotela nas je najprej predramila glasna glasba in zbrane družine, ki so kot otrple čakale na nekaj. Potem je prišla povorka menihov, sledilo je glasno spuščanje neverjetnih ženskih glasov, prižiganje svečk…. Zaradi fotografiranja sem bil v središču dogajanja in tako hitro kot se je začelo se je tudi nehalo. Le da je na koncu do mene in mojih dveh pristopila starejša gospa s svečko v roki in nam na čelo, brez kakšnih besed, le z iskrivim pogledom njenih velikih rjavih oči, dodala tisto indijsko rdečo piko. 🙂 Reka Brahmaputra, ki se leno vije preko planjav dežele Assam, je bila naša naslednja destinacija. No, bolj je to veljalo za zakotno “pristanišče”, ki nudi edino povezavo do nasprotnega brega dobro uro vožnje stran, kjer se začne otok Majuli. Ladijski prevoz v Indiji je kot marsikje v Aziji precej adrenalinski, a trajekti na reki Brahmaputra so bili res neverjetni. Ker je bila ob našem prihodu reka zavita v hudo nevihto z močnimi vetrovi, reka pa je bila bolj podobna razburkanemu morju, je vse kazalo na to, da bo trajektni prevoz odpadel in pred nami bo še dodatnih cca. 5 ur vožnje preko edine povezave do otoka. A tik pred nočjo, ko trajekti zaradi varnosti ne vozijo več, se je nevihta umirila in pred nami je bilo lepo križarjenje z mini trajektom, na katerega spravijo dobre 3 avtomobile, parkirane “po čez”, nekaj motorjev in nekaj potnikov. Otok Majuli je zgodba zase in kljub temu, da od otoka nisem pričakoval kaj posebnega, me je navdušil. Če bi imeli čas, bi ga z kakšnim motorjem prečesali po dolgem in o čez. A na žalost je bil čas le za sprint po otoku, potem pa smo zavili naprej. Nekaj več o otoku Majuli pa v naslednji objavi.