Pa je za nama s sinom nova avantura. Tokrat s kolesi v sklopu Jakovega MEPI izziva oziroma MEPI odprave. MEPI lahko opišem kot res dobro zadevo, mogoče podobno tabornikom, katerih član je tudi Jaka. Gre za mednarodni program za mlade, ki spodbuja osebnostni razvoj, samostojnost, vztrajnost in aktivno preživljanje prostega časa. Všeč mi je, da program stremi k učenju novih spretnosti, promovira prostovoljstvo in spodbuja pustolovske odprave, kot je bila tudi najina.
Dobrih 180 kilometrov in tam okrog 1700 višinskih metrov makadamskih poti, kolovozov, “singelc”, travnikov in nekaj tudi asfaltiranih cest sva prevozila od petka popoldan do nedelje popoldan. Od domačih Domžal do tropskega Pirana. 🙂 Bikepacking kot tudi pravijo temu načinu potepanja, ko na gorsko kolo navežeš vse tisto najnujnejše in se podaš na krajšo ali daljšo avanturo po razgibanem terenu, je že kar nekaj časa pravi hit po svetu. In ko je Jaka izbiral temo in destinacijo izziva, je bikepacking hitro prišel v prvi plan.
Prvi dan, v bistvu je šlo le za petek popoldan, ko je Jaka zaključil s šolskimi obveznostmi, za menoj pa so bile službene, je bil plan le, da prideva čim dlje od Ljubljane. Vreme ni kaj preveč sodelovalo, saj je deževalo dobršen del poti, v Ljubljani naju je ob sladoledu zasula še sodra/toča, tako da bi takrat glede na temperature bolj pasal čaj kot pa sladoled. Po dolgem vedrenju pod streho zaprte kavarne v Logatcu sva tik pred nočjo le prispela do Planinskega polja, ki je bil najina prva postaja. Prvi dan – cca. 60km, cca. 500 višinskih metrov vzpona.
Po mrzli noči (temperatura je bila jesenskih 7 stopinj celzije) sva zgodaj zjutraj nadaljevala preko Planinskega polja do Unške koliševke, velike jame udornice, v kateri najdemo italijanske vojaške bunkerje. Sledila je Postojna in občudovanje cepelina, ki je ravno takrat letel nekam proti zahodu, potem pa mimo Razdrtega, Divače, Škocjana vse vasice Černotiče tik ob kraškem robu, kjer sva drugič prespala v šotoru. Tisti travnik je bil epski in še enkrat hvala stricu za dovoljenje za nočitev.
Drugi dan – cca. 70m, cca. 700 višinskih metrov vzpona.
Tretji dan sva se po še eni ekstremno mrzli noči (hvala bogu za dobro opremo) hitro odpravila naprej. Najprej po fantastičnih poteh do cerkvice Marije Snežne, potem pa čez kraški rob v Podpeč in po razrukanem kolovozu do Hrastovelj. Sledil je obupen vzpon do Kubeda in Sv. Antona, potem pa po konkretni dozi Nutelle počasi do Marezig in do doline reke Dragonje. Zadnji del sva prevozila po znani kolesarski poti Parenzani, ki je bila v primerjavi s prejšnjim terenom čista avtocesta.
Tretji dan . cca. 60km, cca. 650 višinskih metrov vzpona.
Marsikdo bi omenil, zakaj ne po cesti, saj bi bila pot krajša, hitrejša, mogoče bi zvozila že v dnevu. A tokrat poanta ni bila v tem. Tistih nekaj kilometrov glavnih asfaltiranih poti je bilo v primerjavi z ostalim terenom prava depresija. Vsi tisti kolovozi in singelce so bili čista uživancija in bolj je bilo razrukano vse skupaj (nekajkrat tako, da je bilo treba kolo enostavno nositi ali porivati), bolj zabavno je bilo. Bilo je nepozabno. Spet tisto pravo “bondanje” s sinom in priznam, da je preživljanje časa s sinom na tak način čisti privilegij.
