Na obisk k plemenu Konyak, Nagaland, Indija

Obisk plemena Konyak, ki poseljuje mejno območje Nagaland med Indijo in sosednjim Myanmarom, je bil eden izmed razlogov, zakaj smo spet zavili v Indijo. Pred skoraj 20 leti sem skušal obiskati pripadnike plemena Konyak med najinim potovanjem po Myanmarju. A ker so bili praktično vsi predeli ob meji z Indijo zaprti za turiste, sem lahko njihovo kulturo občudoval le preko spektakularnih fotografij najrazličnejših fotografov. Do letos. 🙂 Ko smo se iz mesta Pasighat počasi premikali proti meji z deželo Nagaland, so se pred nami odvijale konkretne spremembe. Iz dežele, kjer je glavni hinduizem, smo ob nekem prečkanju reke najprej zavili na območje, kjer kraljuje budizem, templji in vse naokrog pa me je spominjalo na Tajsko v nekih drugih časi – zakaj v drugih – ker smo bili edini turisti daleč naokrog. Po prečkanju še ene reke in zadnji vojaški in policijski kontroli, kjer so pregledali čisto vsa dovoljenja, ki smo jih morali urediti pred prihodom, pa smo po razdrapani cesti zavili v hribe in v deželo etnične skupine Konyak. Mestece Mon, administrativno središče tega dela pokrajine, je bilo naša baza za dvodnevno odkrivanje okolice. Po ckeck in-u na policijski postaji in še enem v simpatičnem hotelčku neznanega imena s super prijaznima dekletoma, ki sta bili lastnici prenočišč, smo se naslednje jutro podali na pot. Kljub temu, da je bila naša želja, da naslednji dan obiščemo nekaj vasic, pa smo po priporočilu vodiča Tasanga in lokalca, ki je dober poznavalec okoliških vasic, najprej zavili v vasico po njunem izboru in zaradi našega navdušenja tam ostali praktično cel dan. Malo je še tako unikatnih krajev, ki ti ponudijo tako pristen in originalen vpogled v življenje, kulturo, običaje etnične skupine, plemena. In ta vasica, na koncu neverjetno razdrapane ceste, nam je dala prav to. Šef, poglavar vasice nas je sam, skupaj s svojo kraljico” počakal v njegovi hiši in po kratkem pogovoru zaželel dobrodošlico. Potem pa so počasi začeli v njegovo haciendo kapljati še njegovi prijatelji. Prijatelji iz otroštva, prijatelji iz nekih drugič časov, ki jih te dni težko razumeš. Moški pripadniki plemena Konyak so veljali za najbolj bojevite daleč naokrog. Plemenski boji nekaj deset let nazaj so bila stalnica v teh krajih in večina bojev se je zaključila z mrtvimi na obeh straneh. Najboljša trofeja so bile glave sovražnikov, ki si jih iz boja prinesel domov, jih očistil, potem pa lepo postavil za okras na polico v domači hiši. Lovci na glave, kot tudi pravijo pripadnikom plemena Konyak, so se umirili s prihodom misijonarjev, ki so drastično spremenili te kraje – kot tudi drugje. Tisti prvi misijonarji so imeli še precej kratek rok trajanja in marsikdo je verjetno ostal na kakšni polici lokalne hiše, sčasoma pa so se stvari spremenile. V zadnjih letih se ti oddaljeni svetovi spreminjajo z neverjetno hitrostjo in vse te fascinatne kulture počasi izginajo z obličja planeta. Srečo smo imeli, saj smo med zadnjimi, katerim je bilo dano videti svetove, ki jih čez nekaj let več ne bo. 🙁