Na obisk k ljudstvu Adi, Arunachal pradesh, Indija

V mesto Pasighat, ki leži ob reki Brahmaputra in je zadnje večje mesto pred divjino skrajnega severovzhodnega dela Indije, smo prišli v trdi temi in energije za kakšen sprehod po mestu ni bilo že ure pred prihodom tja. Simpatičen guesthouse na obrobju mesta je ponujal vse, kar smo si želeli tisti večer – topel tuš in vrhunsko večerjo, skuhano s strani domače kuharice. Naslednje jutro, ko smo zavili proti vzhodu in našemu naslednjemu cilju – področju ki ga poseljuje ljudstvo Adi, smo videli le predmestja mesta Pasighat, ki pa so bila prepredena z vojaškimi objekti. Ker je Kitajska meja oddaljena od mesta le cca. 100km zračne linije, kakšen kilometer več meja s sosednjim Myanmarom, celotno področje pa je znano po pridelavi opija, ni nič čudnega, da je bilo vojske v teh koncih res veliko. Drugače pa je pot proti vzhodu res zanimiva. Pokrajina je hribovita, prerasla z gostim tropskim gozdom in posejana s simpatični vasicami ljudstva oz. etnične skupine Adi. Prva njihova vas, v katero smo zavili, se je ravno prebujala po nekajdnevni zabavi zaradi vaške poroke. 🙂 Po sprehodu po vasi so nas povabili v glavno dolgo hišo v vasi, kjer so ob jutranjem ognju posedali še precej “utrujeni” vaški gospodje. Še prehitro je tema tudi zaradi lokalnega šerifa nanesla na politiko in razmere v nam bližnji Ukrajini in zaradi razgrajača je bila tista ura, ki smo jo preživeli v družbi, res polna smeha. Po prečkanju enega izmed mogočnih pritokov reke Brahmaputre smo potem počasi mimo neštetih vojaških in policijskih kontrol zavili proti jugu in pred nami je bil vrhunec tistega dne – srečanje s sorodniki našega vodiča Tasanga, med njimi pa sta bila definitivno v ospredju njegova tašča in tast. 🙂 Tisto noč smo spali v majhnem prenočišču v vasici neznanega imena, kamor smo zavili sploh prvi turisti do sedaj. Bili smo res velika atrakcija in najbolj zabavno je bilo opazovati vaška dekleta, ki so hodila opazovat našega najmlajšega. Po indijskih standardih je namreč fant že skoraj goden za ženitev in prizori punc, ki so v najlepših cunjah paradirale pred našo verando, so bili nepozabni. 🙂 Super je, da še vedno obstajajo kraji, kjer so stiki z domačini res pristni. In spomini iz takih krajev so vredni vsakega vloženega evra in truda. 😉