Na obisk k damam etnične skupine Apatani, Indija

Eden izmed razlogov, zakaj smo odpotovali v predele severovzhodne Indije, so bile prav gotovo fotografije in zapisi o etnični skupini Apatani, ki sem jih bral in spremljal že leta. Ljudstvo Apatani, ki šteje tam okrog 60.000 ljudi, poseljuje hribe in doline v okolici mesta Ziro na južnih obronkih dežele Arunachal Pradesh. Če bi mogoče kdo za moški del plemena rekel “nič posebnega”, pa to zagotovo ne velja za ženski del populacije. Gospe, stare 60 let in več, se namreč lahko pohvalijo z res unikatnimi dekoracijami na obrazih, ki privabljajo antropologe in tudi fotografe s celega sveta. Če je bila pot do pred kratkim v njihovo deželo naporna in dolga, je po izgradnji res dobre ceste hitra in enostavna. Mesto Ziro, ki sem si ga bolj predstavljal kot kakšen manjši zaselek nekje na koncu sveta, me je presenetil s svojo modernostjo, predvsem pa velikostjo. In tisti prvi večer, ko smo se v temi vozili naokrog in iskali prenočišče, sem bil, priznam, zaradi utrujenosti in dolge poti precej razočaran. Že najbolj oddaljeni konci se spreminjajo z noro hitrostjo, vse postaja podobno in izgubljajo se kulture, ki me tako zelo privlačijo že leta. In nič drugače ni pri Apatanijih. Tisto noč smo prespali v “razkošnem” podeželskem hotelu, ki ga je izbral vodič. Hotel je bil sicer OK a daleč od našega okusa in pričakovanj. Raje bi se ulegel poleg kakšnega tradicionalnega ognjišča in zaspal ob zvokih domačih prašičev pod bambusovimi tlemi spalnice in se prebudil od jutranjega vrveža domačinov, kot pa da smo spali v razkošni 40m2 veliki sobi, ki je ponujala čisto vse, kar običajno ne potrebujemo na potovanjih. 🙂 Če odmislim veliko mesto Ziro, pa ponuja okolica nešteto majhnih dolin s tipičnimi prizori, ki so isti že stoletja. Nešteto riževih teras, vmes pa tradicionalne hiške narejene iz bambusa, ki se na žalost počasi spreminjajo v pločevinaste trdnjave. Ker je bil glavni namen našega obiska srečati in spoznati živjenje domačinov, smo večina dneva preživeli v tradicionalnih hiškah ob čvekanju z domačini. Ker je bil naš vodiš Tasang praktično domačin in pripadnik plemena Apatani, je bil celoten obisk res poseben, saj so bili skoraj v vsaki hiši njegovi daljni in bližnji sorodniki. 🙂 Gospe Kimi Yak, Kabo Jabjang, Tahe Japi, Tage Jaka, Tage Jamin in ostale so poskrbele, da je bilo druženje v njihovi družbi nepozabno. Njihove zgodbe iz otroštva so bile neverjetne in besede, s katerimi so opisovale izdelovanje tetovaž in nosnih vstavkov s strani njihovih staršev, s katerimi so njihovi starši želeli preprečiti, da bi bile hčere ugrabljene, so bile naravnost neverjetne. A kljub težkemu življenju in pretresljivim zgodbam so bile dame polne energije, nasmehov in veselja. Za piko na i smo imeli ob koncu dneva priložnost spoznati in se podružiti tudi z eminentnim članom plemena Apatani – lokalnim šamanom po imenu Mudam Pay. Gospod, ki naj bi razpolagal s posebno močjo in znanjem je bil najboljša možna izbira za konec še enega fantastičnega, nepozabnega popotniškega dne. Za take momente se enostavno živi. 😉