Med pastirji zelenih planjav vzhodne Gruzije

Pot od glavnega mesta Tbilisi pa vse do “prestolnice” vzhoda Gruzije DedoplisTskaro-ja je monotona in ne ponuja kakšnega potovalnega presežka. DedoplisTskaro, kjer najdeš zadnjo bencinsko črpalko, zadnjo trgovino z najnujnejšimi potrebščinami in kraj, kjer urediš vse papirje za obisk sosednjega nacionalnega parka Vashlovani, je bila tudi naša zadnja postojanka pred obiskom pastirjev, ki živijo na prostranih travnatih planjavah južno od mesta. Ko mesto enkrat zapustiš, ceste postanejo obup in prava avantura šele začne. Prva postojanka na poti proti jugu je bila po priporočilu super prijazne gospe Nino iz uprave nacionalnega parka Vashlovani, zapuščeno rusko vojaško letališče, ki poleg hangarjev ponuja tudi zanimivo, na pol zdemolirano vojaško letalo – predvidevam da mig. Obisk je bil sicer fajn, na žalost pa sta ga prekinila dva lokalna šerifa, ki sta nam na precej agresiven način razložila, da tam nismo ravno dobrodošli. No, nekaj kilometrov južneje je bila zgodba drugačna. Gospod Soso (glede na videno kar šepetalec konj) in njegov sosed Gio sta poskrbela, da smo se v njihovih koncih počutili res domače. Če med našim obiskom tokrat nismo imeli časa, da bi s Sosom naredili kakšen dober izlet s konji, ki jih ponuja tu in v poletnih mesecih v pokrajini Tusheti, pa smo imeli tokrat več časa za druženje s njegovim sosedom Gio-m. Všeč so mi trenutki, ki jih v oddaljenih deželah preživimo z domačini, ob spremljanju kaj počnejo za preživetje, kako živijo … In tokrat ni bilo nič drugače. Večerni in jutranji sprehod v njegovi družbi in družbi njegovih kavkaških planšarskih psov je bilo res nekaj posebnega. Od tega, da bi nas kužki ob prvem srečanju brez težav pojedli, pa do tistih zadnjih trenutkov, ko smo bili že skoraj “bestiči”. 🙂 Vse skupaj mi je bilo podobno izkušnji s pastirji v odročni pokrajini dežele Ladakh, le da je bilo tukaj vse nekaj 1000 metrov nižje. A kljub temu je življenje pastirjev tako v Ladakhku kot tudi tu neizprosno in nverjetno naporno.