Kuna (Guna) indijanci otočja San Blas, Panama

Če večina ljudi obišče otočje San Blas zaradi karibskih plaž in idiličnih, s palmami poraslih otočkov, pa smo se mi podali tja tudi zaradi prvobitnih prebivalcev – Guna oz. Kuna indijancev. O samih otokih sem več napisal že v prejšnji objavi, ki jo najdete TU, tokrat pa kratek zapis o njihovih prebivalcih.

Ljudstvo Guna, ki poleg otočja San Blas poseljuje tudi obalni del tega dela Paname ter manjši del sosednje Kolumbije, je že desetletja nazaj z bojem dosegel določeno avtonomijo znotraj same Paname, ki jo s pridom izkoriščajo. Velik poudarek dajejo ohranjanju kulture in jezika in presenečeni smo bili nad tem, kako pozitivno na to gledajo tudi člani mlajših generacij. Znotraj avtonomnega območja se vse odvija po njihovih pravilih, ki jih hočeš ali nočeš, pač moraš upoštevati. Če se moški večinoma ukvarjajo z ribolovom (jastogi so med drugim poleg kokosa tudi glavni izvozni artikel), pa so ženske znane po izdelavi barvitih tekstilnih izdelkov imenovanimi “mola”, ki prikazujejo predvsem tradicionalne motive. Ker so domačini res zelo sramežljivi ter se v osnovi bolj držijo zase, večina obiskovalcev sploh nima kakšne posebne interakcije z njimi. Fotografiranje domačinov brez njihovega soglasja je namreč prepovedano. Tudi v našem primeru je bila družina, ki je bila lastnica otoka, na katerem smo spali, na začetku milo rečeno precej zadržana. 🙂 A sčasoma nam je uspelo to zadržanost vsaj malo omiliti.

Ključ do uspeha je bil vodja družine na otoku, ki je bil res prijazen gospod. 60 let naj bi jih štel in glede na videno ga lahko razglasim kar za najbolj fit 60-letnika, ki sem ga videl do sedaj – stric je spodaj na fotografiji – v roki ima šop banan. Strasten ribič je bil dobesedno navdušen nad Jakom in njegovo ribičijo in mogoče je bila Jakova ribičija tista zadnja stvar, ki je vsaj deloma podrla bariere med našimi svetovi. Šef skupnosti nam je povedal marsikaj o njihovem načinu življenju. Omogočil je, da sem naredil nekaj fotografij domačinov, povabil nas je na brezplačen ribolov z domačini, bil pa je tudi odgovoren za to, da smo srečali in spoznali gospo Mimi, ki je na zgornji fotografiji in je bila najbolj markantna oseba na otoku. Njena pojava je bila epska, govorila je potiho in umirjeno in izžarevala je neko posebno energijo. Njihova življenja so res preprosta, mogoče komu izgledajo idilična in mogoče v kakšnem kontekstu tudi so. A že dejstvo, da na nobenem otoku ne najdemo pitne sladke vode, pove veliko o tem, koliko truda je treba vložiti že v osnovne stvari.

Znotraj arhipelaga najdemo mislim da tri otoke, na katerih so večje strnjene vasi, kjer živi večje število ljudi, vasi pa premorejo tudi osnovno infrastrukturo – šolo, bencinsko črpalko na vodi, kakšno trgovino in to je to. Voda je še vedno na celini, oddaljena cca. 1,5h vožnje s kanujem v eno smer.

Večer pred odhodom so nas lokalni mladci povabili v družbo od tabornem ognju, ki so ga postavili na plaži. Druženje ob flaši domačega zvarka, ki je lepo krožila naokrog med družbo, je bila pika na i našemu San blasu. Če starejši bolj redko govorijo angleško, pa jo mladi govorijo skoraj tekoče. Vsi, ki so bili zbrani ob ognju, so končali srednjo šolo oz. fakulteto v Panama city in vse je pot vodila domov. Ko sem jih vprašal zakaj, je bil pri vseh odgovor skoraj identičen – “to je naš dom, naš način življenja, ki ga ne želimo zamenjati z življenjem v velemestu, tukaj si želimo utvariti svoj dom, družino”.

In še to – glede na predvidevanja znanstvenikov bo otočje San Blas zaradi globalnega segrevanja kmalu preteklost. 🙁