Pred kakšnim tednom ali dva, v času največje vročine, sva bila z ženo nekaj dni sama – mali je odpotoval na prvo samostojno pot – brez staršev, v tujino. Bilo je med tednom, Bohinj je bil predaleč in odločila sva se, da po dolgem času zopet obiščeva Iški vintgar. Cilj, ki sva si ga zastavila je bilo nekajurno tavanje po strugi kanjona in se vmes malo namočiti – vode za plavanje pa tako ali tako naj ne bi bilo. Ja in zastavila sva si, da non stop hodiva po sredini struge. Na začetku je bila zadeva precej hecna, voda je segala do gležnja, nekje celo do kolen. A po uri ali mogoče več so se stvari spremenile. Prišel je prvi večji tolmun, potem za njim še globlji. In zadeva je postala precej zanimiva, osvežujoča, skratka špica. Edina stvar, za katero me je malo skrbelo je bila fotooprema, ki sem jo nosil v sicer nepremočjivem nahrbtniku. Nahrbtnik je bil sicer že nekajkrat deležen pravih tropskih ploh a plavanje je malce drugačna stvar. Aja, ženi hvala za nekaj dobrih fotk – še znaš pritiskati na sprožilec. 🙂
