Če bo šlo vse po planu, jutri zapuščamo severovzhodni del Indije in se spet podajamo v kotel milijonskega mesta Delhi. 🙂 Po raziskovanju Meghalaye, o kateri sem nekaj napisal v prvi objavi, smo se podali proti vzhodu in prva postaja na poti v divjino je bil nacionalni park Kaziranga. Kaziranga, park pod zaščito UNESCA, je ena izmed najboljših lokacij za spoznavanje velikega indijskega nosoroga, in v parku, ki se drugače ponaša tudi z lepo populacijo tigrov, jih je res veliko. Čeprav tigra kljub trem safarijem nismo našli, pa je bilo nosorogov in ostalih živalc precej. V parku smo srečali tudi štiri edine zahodne turiste na celotnem potovanju, tako da smo nekaj časa namenili tudi njim. 🙂 Po Kazirangi pa smo se podali proti severu. Najprej je bila na vrsti grozljiva trajektna vožnja z najbolj bizarnim trajektom “ever” čez reko Brahmaputra proti simpatičnega otoku Majuli (sicer ne vem, če gre res za otok 🙂 ), po otoku Majuli pa smo počasi zavili iz dežele Assam v hribovje Arunachal Pradesha, kjer smo preživeli tudi največ naslednjih dni. Arunachal Pradesh, hribovito območje pred obronki Himalaje je dom številnih etničnih skupin, ki so leta privabljale številne antropologe in tudi fotografe s celotnega sveta. Kljub relativno majhnemu območju se Arunachal Pradesh ponaša z neverjetno raznolikostjo kultur, jezikov, običajev, načinov gradnje tradicionalnih prebivališč… Kot prvi so nas dobesedno navdušili Nyshi-ji, potem gospe iz etnične skupine Apatani, ki so znane po svojih obraznih tetovažah in vsadkih v nosovih, sledili so pripadniki plemena Mishmi, Adi, Galo… Dnevi so bili tako polni, da smo le stežka predelali stvari, ki so se odvijale pred našimi očmi. Zadnje dni pred prihodom v mesto Dibrugarh, smo preživeli v državi Nagaland, ki je znana predvsem po zloglasnih “lovcih na glave” oz. etnični skupini Konyak in Wancho. Vsi trije verjetno ne bomo nikoli pozabili trenutka, ko smo s pomočjo lokalnega vodiča prispeli po totalno razrukani cesti speljani po tropskem gozdu do simpatične vasice na obronku le tega. V glavni hiši, kraljevi hiši, se vsak dan zbere še tistih nekaj živih “lovcev na glave” in v njihovih tradicionalni opravah podoživljajo tiste “zanimive” čase, ko so sekali glave naspotnikov. 🙂 Za piko na i smo na koncu lahko zavili še v kraje, ki so se po dolgih letih zaprtja zaradi varnostnih razlogov pred dobrega pol leta spet odprli. Območja tik ob meji s sosednjim Mynamarom ponujajo zadnje neokrnjene kotičke te dežele, kjer smo beli turisti videni skoraj tako pogosto kot nezemljani. Ne vem kdaj sem bil nazadnje priča temu, da sem ob izstopu iz avta dobesedno zamrznil celotno dogajanje lokalcev praktično v vsaki vasici, ki smo jo obiskali v zadnjih dneh. Celotna izkušnja je bila res neverjetna. Kljub temu, da je bila pot težka in je bilo potrebno nekajkrat tudi stisniti zobe, pa smo vsi trije prepričanja, da je bil trud še kako poplačan. Obiskani kraji se spreminjajo s svetlobno hitrostjo in v naslednjih letih se bodo poslovili še zadnji ambasadorji kultur neverjetnih etničnih skupin. Če hodite na potovanja tudi ali pa predvsem zaradi ljudi samih oz. raziskovanja zanimivih kultur in etničnih skupin, je mogoče skrajni čas, da zavijete tudi v kraje severovzhodne Indije. Da pa kdo ne bo narobe razumel – ta del Indije ponuja še marsikaj drugega. Mi smo pobrskali le po površju, spodaj pa se skriva še marsikaj zanimivega. 😉