Tale post je bil spisan že pred dnevi. A ker interneta ni nikjer, bo luč objave doživel nekaj dni pred našim odhodom iz Ladakha. To je to. Zaradi stvari, ki smo jih doživeli v zadnjih dneh, enostavno obožujem potovanja. OK, vse skupaj ni bilo ravno enostavno, a ves trud je bil po 4 dneh zagotovo poplačan. Pot do krajev jugovzhodnega Ladakha ni bila ravno lahka. A to da ponavadi dogodivščini še poseben pečat. Ker gre za kraje, ki praktično vsi ležijo na nadmorski višini 4500 in več, je bila ustrezna aklimatizacija še kako pomembna. In to še kako velja, ko potuješ z otrokom. Že takoj po prečkanju prvega prelaza, 5328 metrov visokega Tanglanga, se je pred nami odprl popolnoma drug svet. Fantastična pokrajina, prepredena z visokimi gorami, misterioznimi visokogorskimi jezeri čarobnih barv, pokrajina, kjer še vedno domujejo nomadi in njihov težak način življenja. A na trenutke je bilo treba ob uživanju tudi malo potrpeti. 🙂 Noč ob jezeru Tso Kar je bila verjetno najbolj mrzla noč, ki smo jo doživeli in preživeli v neogrevani “baraki”. Še sreča, da smo bili v “baraki” edini gosti, zato smo imeli privilegij uporabiti celih 6 dek. 🙂 Vsakršne aktivnosti na nadmorski višini okrog 5000 metrov so zgodba zase in kakšno tekanje naokrog ali pa igro nogometa z vaškimi mulci lahko kar prečrtate. A ko gledamo te fotografije in premlevamo vse dogodke se vsi trije strinjamo, da je bilo zadnjih nekaj dni res nepozabnih. Dni, ki bi jih z veseljem ponovili.
* * *