Dnevi, ko potovanja niso zabavna stvar, Portugalska

Na dosedanjih potovanjih sva/smo doživeli res ogromno lepega. Vendar pa so bili tudi dnevi, ko sva npr. bolna, brez vsake energije in želje po nadaljevanju potovanja ležala nekje na drugi strani sveta, aretirana v Afriki čakala na čim boljši razplet zgodbe, trepetala ob skorajšnjem brodolomu v indijskem oceanu in še bi lahko našteval. Na naši zadnji poti po bližnji Španiji in Portugalski nas je na polovici potovanja pretresla žalostna novica o smrti v širši Anini družini. Ure so se ustavile, nadaljnje potovanje je izgubilo vsak smisel. In ker smo bili od doma oddaljeni več kot 2500 km, sva z Ano res težko sprejela odločitev, da se vrne v Slo le ona, midva z Jakom pa tistih nekaj dni nekako preživiva na jugu Portugalske. In če bo treba, tudi midva počasi odideva proti domu. Dneve sva tako preživljala ob opazovanju ribičev ob njihovem iztovarjanju nalovljenih rib, raziskovala fantasične plaže in pokrajino nasploh, se družila z domačini. No, hudega nama ni bilo, nisem pa vedel, da bom moral že pri 4 letih sinu odgovarjati na 1000 vprašanj v zvezi z življenjem in smrtjo in kaj se zgodi z nami, ko nas ni več na tem norem planetu.