Divje živali otoka San Cristobal v Bocas del Toro, Panama

Če je sosednja Kostarika znana po opazovanju divjih živali, te praktično vidiš na vsakem ovinku, pa so le te v Panami malo bolj izmuzljive. 🙂 No, mogoče to ne velja za otok San Cristobal v arhipelagu Bocas del Toro (o katerem sem več napisal že TU), kjer smo nekaj dni preživeli tudi mi – ali pa smo imeli z njimi samo neverjetno srečo. Hiška na vodi, ki nam je bila dom tiste tri dni, je bila odlična izhodiščna točka za raziskovanje otoka in neposredne okolice. Če smo bili zadnjo noč priča delfinovemu lovu na ribe tik pred našo hišo, pa so bile čez dan barakude in ostale morske živali nekaj čisto običajnega. A če grem najprej po vrsti. Bujenje smo imeli urejeno pri lokalnih opicah vriskačih, ki so nas prebudili čisto vsak dan, nekajkrat zelo zelo blizu. Sledil je sprehod do glavne hiše super prijaznih gostiteljev, kjer nam je bil postrežen zajtrk, kar med zajtrkom pa smo lahko občudovali tukane in ostalo perjad. 🙂 Aja, tisti kratek sprehod do hiše je bil vedno precej živalsko obarvan – “domači” lenivci so bili večinoma skriti v krošnjah dreves, tako da smo jih videli le od daleč. Kratka pohodna tura po otoku, ki jo res toplo priporočam, vam lahko na vsakem koraku postreže s presenečenjem – na bližjem bajerju lahko tako med drugim opazujete tudi kajmane. Kljub konstantnemu slabemu vremenu smo se odločili za poldnevni obisk sosednjih mangrov in otokov, kjer smo se skoncetrirali predvsem na iskanje različnih vrst strupenih žab – teh je bilo res neverjetno veliko. Snorklanje na skritih kotičkih na koralnih grebenih in med mangrovami je bilo tudi nekaj posebnega. Sploh snorklanje med mangrovinimi koreninami, iz katerih so visela neka čudna “avatar” bitja, je bilo spektakularno – priznam pa, da je bilo zaradi motne vode zaradi vseh padavin plavanje tudi precej srhljivo. 🙂 Ob poti nazaj smo pred čolnom opazovali še jato delfinov, ki so bili še pika na i celotni avanturi. Sledila je večerja, kar iz verande pa smo opazovali “udomačeno” rdečeoko drevesno žabo, ki je regala pod verando. 🙂 Za konec še to – na otoku živi tudi nekaj manj simpatičnih živalc, ki pa jih verjetno ne boste opazili. Mi smo ob koncu od blizu opazovali le mrtvo, drugače pa najbolj strupeno kačo otoka – kačo Fer-de-Lance, ki jo je tik pred tem ubil delavec na farmi kakavovca. Ta San Cristobal je bil verjetno kar najboljša lokacija med celotno potjo po srednji ameriki – gre za res unikaten kraj. 🙂 😉