Potep po Črni gori je tedne visel v zraku. Vse te korona prepovedi in zapovedi so se spreminjale iz tedna v teden in nič ni kazalo, da se bodo stvari izboljšale. Tako smo tisti petek prešli na plan B, odtavali do trajekta na Pag, tam pa nenapovedano dobili novice, da je karantena ob povratku iz Črne gore v Slovenijo preklicana. Še isti večer smo tako prečrtali Hrvaško in v enem šusu mimo Dubrovnika odpotovali do Boke Kotorske. Tako kot smo bili nad začetkom potepa po Črni gori presenečeni mi, so bili nad nami presenečeni tudi lokalci v Črni Gori. Glede na to, da so bili zaprti vsi kampi in restavracije, domačini očitno še nekaj časa niso pričakovali kakšnih turistov. Do prvih dveh kampov v Boki Kotorski smo prišli tako, da smo kar na vrtu zmotili lastnici kampov in ju prosili, da nas gostijo. 🙂 🙂 Lastnici, obe gospe v poznih letih, sta bili navdušeni in v naslednjih dneh smo se počutili pri njih kot doma. Gostoljubnost domačinov v Črni gori je res neverjetna in praktično ni bilo srečanja brez povabila na kozarec domačega, pokušino domačega sira in pršuta… Seveda vse ob kramljanju o situaciji v Sloveniji, obujanje spominov na bivšo Jugoslavijo, pogovori o služenju lokalcev v bivši skupni armadi … Boka Kotorska drugače ponuja ogromno zanimivosti, najlepši pa nam je bil zagotovo Perast, nekaj posebnega pa je bilo tudi kajakiranje do otočkov “Sveti Đorđe” in “Gospa od Škrpljela”. Boka Kotorska, ki je ponavadi dobesedno nagnetena s turisti in križarkami, je bila ob našem obisku prazna. In videti te lepote v miru je bil res privilegij. 😉
* * *