Bližnje srečanje z delfini iz kajaka ob slovenski obali, Slovenija

“Matjaž, plavut je v vodi!!!” je bila prva stvar, ki me je predramila ob začetku zaspane kajakaške ture od sečoveljskih solin pa vse do Kopra. Kričeč glas in opozorilo ženkice pa mi ni šel v kontekst okolja, saj smo bili od skladišč soli v Portorožu oddaljeni mogoče le 200 metrov. Pa ja ne bomo doživeli nekaj takega praktično na glavni portoroški plaži!!! V tistem trenutku sem se spomnil na vse videe, ki sem jih gledal na različnih video platformah in prikazujejo bližnja srečanja kajakašev z najrazličnejšimi morskimi prebivalci, daleč “najboljši” so seveda tisti, kjer so glavni protagonisti morski psi 🙂 Po glavi mi je tisti trenutek letelo samo to, kaj hudiča imamo pod čolni in kako umiriti ženo v sosednjem čolnu in Jaka (in tudi mene 🙂 ), ki je paf, tako kot jaz, sedel na sedežu pred menoj in v šoku gledal v mirno vodo okrog najinega čolna. Tistih nekaj sekund po njenem prvem kričanju je trajalo večno in verjetno nikoli ne bomo pozabili dogajanja, ki je sledilo. “Delfin na levi oči, delfin na desni” je kričal Jaka, “aaaa, delfin pred mano Matjaž”, je kričala Ana, okoli nas, pod nami, pa je bilo mogoče več kot 20 delfinov, glede na prebrano očitno velikih pliskavk. Jata delfinov je bila glede na dogajanje ob vrhuncu lova, saj so poleg njih po zraku letele tudi ribe. 🙂 Dobesedno. 🙂 Gromozanski delfin, velik se mi je zdel skoraj toliko kot Anin čoln, je poletel v zrak praktično pred njenim čolnom, v slogu najboljših akrobatov letel nekako postrani nekaj metrov in potem na špičko priletel spet nazaj v morje. 🙂 Aja, pred njim je po zraku letela tudi konkretno velika riba, ki jo je ne vem ali zaradi zabave ali pa zaradi tehnike lova, dobesedno zabrisal iz vode. Sledil je lov dveh delfinov praktično bok ob boku tik pod gladino morja, da sta iz vode gledali le špički njunih hrbtnih plavuti. Oba očitno v divjem lovu, ki je bil usmerjen direktno proti nama z Jakom. Noro. Potem je na plan prišla mala strnjena skupinica delfinov – na zunanji strani odrasli delfini, v njenem centru pa majhne hrbtne plavuti najmlajših. In kot se je začelo se je tudi končalo. Leteči delfini so izginili, tu pa tam se je pojavila še kakšna hitrostna plavut in ko sem končno potegnil iz suhe vreče tudi fotoaparat, sem ujel le še nekaj neostrih skokov ter nekaj plavuti že precej umirjenih delfinčkov, ki so počasi, tik za Aninin čolnom, obrnili proti Savudriji. Noro!!! Celotna kajakaška tura naprej je minila ob govorjenju o neverjetni sreči, ki nas le doletela. In tistih dobrih 20 kilometrov do Kopra je minilo, kot bi trenil. 😉