BIH in Hrvaška – majski road trip

Kot dobršen del sodržavljanov smo tudi mi zadnjih nekaj dni preživeli v tujini. Če je bila najprej v igri za kratek road trip spet Italija, pa smo se na koncu odločili za kombinacijo morskega kajakiranja po Hrvaški in našega prvega kratkega raziskovanja Bosne in Hercegovine. Jap, prvič smo zavili v BIH in glede na izjavo kolega se to tudi spodobi – ker po njegovo ne izgleda OK, da sem bil večkrat npr. na Kitajskem ali pa na Madagaskarju kot pa na kofetu v nam “sorodni” Bosni. 🙂 Ker je bila celotna pot prilagojena vremenu in izvedbi čim boljše kajakaške ture na Hrvaškem, za BIH niti nismo kaj preveč planirali. V ospredju je bil le zemljevid, vremenska napoved in okvirne želje kaj želimo in kaj je sploh možno izvesti v tako kratkem času. Kar se tiče morskega kajakiranja ne morem prehvaliti ture, ki smo jo naredili tokrat. Tura od Šibenika mimo otokov Prvič, Kaprije, Kakan in na koncu Žirje je bila epska in vredna vsakega preveslanega kilometra in vetra v prsi. Že sama pokrajina je bila (tokrat še brez poletnega vrveža) vredna truda, ko pa tukaj dodam še dvakratno bližnje srečanje s delfini, pa opazovanje lova tun čisto pred nami, dobi izlet čisto neko drugo dimenzijo. Ker je na koncu vseeno zmagal “jugo”, smo naslednji dan zavili v BIH. Če nas je Počitelj v pozno popoldanskem soncu in praktično brez obiskovalcev dobesedno navdušil, pa smo bili nad stanjem v Mostarju dobesedno šokirani. Gneča je bila neverjetna in Mostar smo zapustili že po manj kot uri. No, vse skupaj mi je bilo huje le še v Blagaju, ko nekako nisem dojel bistva vseh tistih desetero restavracij in lokalov, ki so za dobrobit gostov zabetonirali praktično vsak milimeter verjetno včasih precej lepe pokrajine in reke Bune – za piko na i je bil zabetoniran tudi rečni otok, ki sedaj ponuja “idilično” lokacijo v naravnem okolju z neverjetnim razgledom naokrog. Po obveznem postanku v Konjicah in obisku Titovega bunkerja, so na srečo sledili bolj umirjeni kraji z neverjetno Visočico in spektakularnimi obronki južne Bjelašnice. Sarajevo je padel v program skoraj po pomoti ter tako kot Mostar kot tudi Belaj nas nekako ni prepričal. Enostavno se bolj znajdemo v manj turističnih krajih, kjer je vrveža manj. Zaradi vremena smo konec poti spet spremenili in namesto na Uno zavili na “sosednji” Pag, kjer smo celotni oddih tudi zaključili. Kljub napisanemu se bom v BH zagotovo še vrnil. Krajev, podobnih Visočici in Bjelašnici je še na pretek in škoda bi bilo, da bi jih spregledal. Lep pečat celotnemu road tripu pa so dali tudi domačini, ki so bili super in res nepozabni sogovorniki. Aja, še to. Na celotni poti smo kampirali. Cene kampov so sploh v BIH res fajn, saj smo plačevali v povprečju cca. 20 EUR – “najlepši” oz. kamp po našem okusu pa je bil kamp pri slapovih Kravica. Čevapi so nas razočarali, bureki oz. pite in baklave pa niti ne. 🙂 😉