Azori – uvod v potovanje po čarobnih otokih Atlantika
.jpg)
Z Azori sem se prvič srečal mislim da pred dobrimi desetimi leti, ko sem “pomotoma” našel na Portugalskem živečega poljskega fotografa, ki je Azore obiskoval za vikende in na svojem blogu objavljal fotografije, ki so bile skoraj nezemeljske. Kar nekajkrat sem potem v zadnjih letih pomislih, da bi šli enkrat tudi v tiste konce, a vedno je prevladala željo po drugi destinaciji, dostikrat pa so bile tudi cene letalskih kart tiste, ki so nas na koncu odvrnile od njih. Letos jeseni so nam bili Azori očitno usojeni. Najprej je bila v planu sicer pot v Gruzijo, kamor pa bi najverjetneje odpotoval kar sam. Potem pa so po spletu zanimivih naključij prišli v prvi plan spet Azori in ko je bilo možno, da odpotujemo tja kar vsi trije, je bila destinacija izbrana. 🙂
Azori drugače niso tipična “plaža” destinacija, kamor bi odšli poležavat ali destinacija za kakšne večerne zabave. Prav tako na otokih ne najdete velikih turističnih kompleksov, zabaviščnih parkov, turističnih živalskih kompleksov, nakupovalnih središč in ostale turistične šare. Glavno vlogo na otoku ima narava v najlepši možno luči in vse aktivnosti, povezane z njo – pohodništvo, kolesarstvo, ogledih kitov, plavanje z delfini…
Večina obiskovalcev se poda na Azore v poletnih mesecih, ko naj bi bilo vreme najbolj stanovitno, otoki pa so v mesecu juliju in avgustu dobesedno prekriti s fantastičnimi cvetovi hortenzij. Mi smo se podali na otoke v mesecu septembru/oktobru, ki velja za začetek nizke sezone. Vreme je, če imaš srečo, lahko še vedno precej lepo, tisto, kar odtehta vremenski riziko pa je topla voda atlantskega oceana in vseh jezerc oz. slapov, ki pa jih najdeš na otokih kar nekaj. Ob našem obisku je imel ocean še vedno prijetnih 23 stopinj in kljub temu, da otoki niso poznani po plažah, se lahko kopate v čudovitih naravnih morskih bazenih ali pa v tolmunih čudovitih slapov.
Verjetno se do Azorov pride tudi s čolnom a v našem primeru smo koristili letalsko družbo Tap Portugal, ki je imel iz Zagreba in Benetk res lepe cene – cca. 200 EUR/osebo. Do otoka Sao Miguel obstaja tudi povezava z nizkocenovcem Rynair a v našem primeru je bila cena s Tapom na koncu še ugodnejša. Osnovna karta nas je pripeljala do otoka Sao Miguel, nazaj proti Zagrebu pa smo leteli z otoka Terceira.
V malo manj kot treh tednih smo obiskali otoke Sao Miguel, Flores, Corvo, Faial, Pico in Terceira, med njimi pa smo, razen med otokom Faial in Pico, kjer smo koristili trajekt, potovali z lokalno letalsko družbo Sata Azores.
Najboljši možen način za raziskovanje otokov je najem vozila. Otoke lahko raziščete tudi v sklopu večdnevnih pohodniških tur (to velja predvsem za otok Flores, kjer smo srečali kar nekaj turistov, ki so otok raziskovali peš, noči pa so preživljali v kampih). Na vsakem otoku razen na otoku Corvo smo imeli najet avto, vse najeme pa smo delali preko spletne strani billiger mietwagen. Na koncu se je kot super pokazala stvar, da smo čisto po naključju vsa vozila jemali pri istem ponudniku, zaradi tega pa smo lahko s prvega otoka prenašali depozit vse do konca naše azorske avanture (depozite za najem imajo brutalne in sicer 1.200,00 EUR in več).
Še glede hrane in prenočišč. Ko smo izvedeli, da so Azori tudi raj za kampiranje (seveda, če sodeluje pri tem tudi vreme), sami pa v tem res uživamo, smo si zadali za cilj, da dobršen del Azorov tudi prekampiramo. Kljub temu, da smo imeli tudi nekaj dežja, se lahko z dobro opremo otoke brez težav tudi prekampira – če se pri tem najame tudi avto, je potepanje prav luksuzno. Na otoku Sao Miguel smo tako 4 noči prespali v kampu v topliškem mestu Furnas, kjer je nočitev za vse 3 skupaj z elektriko in toplo vodo stala 13 EUR. Ja, prav berete. Na otoku Flores smo vseh 5 noči preživeli v kampu v vasici Faja Grande, kjer so bile nočitve brezplačne. Ja, tudi ta podatek je pravilen. Vsi kampi na otoku Flores so fantastični, pozicionirani na res idiličnih lokacijah in seveda brezplačni. Na otoku Corvo toplo priporočam kamp ob letališki stezi, ki je spet brezplačen. Na otoku Faial, Pico in Terceira pa smo morali koristiti lokalne namestitve – beri apartmaje, katerih cene so bile v povprečju 45 EUR. Ker smo na teh otokih že zakorakali v mesec oktober, so bili vsi kampi na žalost zaprti, v poletnih mesecih in tudi še septembra pa lahko kampirate tudi tam – cene so marsikje brezplačne oz. precej simbolične. Večinoma smo se prehranjevali v lokalnih restavracijah, kjer so se prehranjevali tudi domačini. Steaki, hamburgerji in morska hrana so bili naravnost vrhunski, cene so podobne našim. O znamenitostih pa več v naslednjih objavah.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)