Armstrong, ovčje glave in -20°C, Mangystau, Kazahstan

O letošnjem Kazahstanu nisem napisal praktično ničesar in glede na videno si definitivno zasluži nekaj objav. 😉 Torej, po 10 dneh Uzbekistana in hektičnem 30 urnem potovanju z vlakom v zahodni Kazahstan, je bil čas za novo pravo avanturo. Naša prva kazahstanska noč je bila kratka, a sladka. 🙂 Spali smo v simpatičnem hotelčku v mestu Aktau ob Kaspijskem morju, kjer je nekaj 10 let nazaj spal tudi astronavt Armstrong. Osebje je bilo prijazno, po nekaj izmenjanih ruskih besedah pa so nas proglasili kar za rusko govoreče prišleke. 🙂 Kaj vse mi je mamca-kuharica razlagala naslednjo jutro, ko nam je pripravljala slastna jajca na oko, mi ni jasno še danes. Na zahod Kazahstana, v puščavski Mangystau, smo se odpravili zaradi super dogodivščine, ki nam jo je obljubil super prijazni lokalni vodič Sergej. 3 dnevna kamping off road tura je bila mamljiva že od začetka. Edina stvar, ki nas je begala, je bil le letni čas – beri konec zime, ki pa v tistih koncih še vedno pomeni nočnih nekaj 10 stopinj pod ničlo. Kljub temu, da je bila Sergejeva prva zimska tura s popotniki, je zadevo rešil nadvse spektakularno – webasto smo imeli speljan kar v šotor, poleg tega pa nam je pripravil še čisto nove zimske spalne vreče kazahstanske vojske. 🙂 🙂

Prvi dan 3-dnevne ture se je začel, kot smo si le želeli. Sončno vreme, zanimiva pokrajina, ki se je spreminjala praktično vsak kilometer… Kosilo, ki smo ga pojedli med veličastnimi, skoraj vesoljskimi kroglami, je bila le pika na i prvemu delu dneva. Po kosilu pa so se stvari zapletle. Najprej se je zlomilo vzmetenje prikolice s celotno opremo za zimsko kampiranje, sledilo je hektično iskanje mehanika po okoliški vaseh. Eden izmed dveh, ki smo ga našli, je pokazal več zanimanja za flambiranje kozje glave, kot pa za pomoč in zaslužil nekaj dolarskih cvenkov. Pozno popoldan smo provizorično le nekako popravili vse skupaj in nadaljevali do naše prve nočne lokacije, kamor pa smo prišli že v trdi temi in temperaturah konkretno pod ničlo. Okolica okrog nas je bila čista neznanka. Nad šotorom smo lahko opazovali le skrivnostna skalovja, ki so se nam predstavila šele naslednje jutro. A o tem v naslednjem postu. 😉