Med pripadniki etnične skupine Nyishi, Arunachal Pradesh, Indija

Arunachal Pradesh, dežela na skrajnem severovzhodu Indije, ki meji na sosednjo Kitajsko, Butan in Mynamar je indijska, če ne kar azijska zibelka etničnih skupin. Toliko različnih etničnih skupin, kot jih najdeš tukaj na tako majhni zemeljski površini, najdeš le redko kje na svetu. Prehod iz nižinske dežele Assam v gričevnat in gorat Arunachal Pradesh bi bil težko bolj očiten. Razlike te spremljajo na vsakem koraku in takoj dobiš občutek, kot da si prišel v drugo deželo. In v našem primeru ni bilo nič drugače. Vročina Assama, hinduizem in nasploh vse, kar nas je spominjalo na Indijo, je za vsakim ovinkom gorate ceste in vsako vojaško in policijsko kontrolo ostajalo nekje daleč, pred nami pa so se odpirali novi svetovi ekstremno zanimivih etničnih skupin. Etnična skupina Nyishi, najštevilčnejša skupina med vsemi v Arunachal pradeshu, je bila prva naša postaja ob raziskovanju te fascinatne dežele. In raziskovanja smo se tisti dan lotili res zelo spontano. Nekaj kilometrov pred mestem Ziro smo zavili z glavne ceste in se odpravili v prvo simpatično vasico, obkroženo s številčnimi riževimi polji. Že nekje pri drugi hiši smo srečali simpatičnega fanta Jokram Khalija, ki nas je sprejel, kot da se poznamo že leta. Njegova odlična angleščina je še kako pomagala za pravi klepet in kot bi trenil je sledilo povabilo v njihovo tradicionalno hišo narejeno iz bambusa, običajno dolgo, z enim prostorom, kjer glavno mesto zaseda mogočno odprto ognjišče. Njegov oče, eminenten mož po imenu Jokrahm Tacho, brez dovoljenja katerega se v hiši ne naredi skoraj nič, pa je le nadaljeval z gostoljubnostjo svojega sina. Tisto popoldne smo obiskali nekaj družin in pri vseh je bilo naravnost čarobno. Klepeti, zvedava vprašanja, čemu smo potovali tako daleč, da vidimo le njih. Zanimala so jih naša življenja, sploh pa jih je navdušil Jaka, saj turisti v tiste konce pridejo običajno brez družin. Celoten Arunachal Pradesh se v zadnjem obdobju spreminja z neverjetno hitrostjo. Starejši prebivalci, zadnji braniki svoje kulture, so nam praktično v vsaki vasici razlagali, da se mladi ljudje izseljujejo, kulture oz. običaji zamirajo, izginjajo. Najbolj žalostno smo se počutili ravno ob koncu dneva v mogočni hiši z desetimi ognjišči, ki je bila včasih ponos družine v sosednji vasi. Tisti dan, ob našem obisku, je bilo živo le še ognjišče gospe, njenega moža in najstarejše hčere, ki boleha za neozdravljivo boleznijo. Vsi ostali člani družine so odpotovali. Tja daleč, v svet, ki ponuja več, kjer je življenje “lepše”. In ti prizori so nas spremljali skoraj na vsakem koraku.