Apokaliptični požar na Krasu 2022 + 60 dni, Slovenija

15. julija se je vse začelo in posnetki v medijih so pretresli marsikaterega Slovenca. Prizori požarov iz krasa so bili namreč neverjetni, apokaliptični. A nekaj je gledati to z udobnega naslanjača domače zofe, nekaj popolnoma drugega pa, ko gledaš plamene skozi okna domače hiše. Po točno dveh mesecih sem imel priložnost spet zaviti v tiste konce. V konce, na katere me vežejo res lepi spomini, povezani z “mojimi” poročnimi pari. Obožujem slovenski kras, krašovce in krašovke. Kraji so nekaj posebnega, tja se skušamo odpraviti vsaj enkrat letno, tudi zato, ker poleg ostalega ponuja tudi izvenserijske kolesarske ture. In področja požarov sem obiskal prav na tak način. Kostanjevica na Krasu je bila ob prihodu prav idilično spokojna in nič ni kazalo na to, da je bila vasica pred dvema mesecema v prvih požarnih vrstah. Edino, kar je izstopalo med kraško arhitekturo so bile izobešene majice vseh gasilskih društev, ki so hrabro sodelovali pri gašenju požarov (kdor se je spomnil te ideje, si zasluži posebno plaketo 😉 ). Že takoj po prvih prevoženih kilometrih proti jugu so se prizori spremenili. Če je od daleč izgledalo, kot da je jesen prispela v te kraje nekaj tednov prezgodaj, so tisti rumeni listki od blizu dobili neko drugo perspektivo – podrastje in celotni spodnji del gozda je bil namreč popolnoma požgan. Pot ob slovensko italijanski meji je bila lepa in tura do vzpetine Kremenjak je ponujala fajn razglede na italijansko obalo spodaj. Po Kremenjaku sva zavila proti severu in do Cerja ni bilo več daleč. Narava na tem delu je bila nedotaknjena, a vedela sva, da tisti “pravi” prizori šele pridejo. Pod obronki Trstelja in okoliških hribov je bila podoba narave namreč grozljiva. Na mogočne borovce so spominjali le še požgani “štrclji”, v zraku pa je bil še vedno močan vonj po zažganem. Naslednji je bil na vrsti napis “Tito” in tista preživeta zaplata trave v črki O. 🙂 Kmalu potem sva zavila spet proti jugu in poučno kolesarsko turo zaključila tam, kjer sva jo tudi začela. Prvič sem se z res ožgano pokrajino srečal takoj po gromozanskem požaru na zahodni obali ZDA, kjer smo se skoraj dve uri vozili po pogorišču. Prizori so bili apokaliptični in nekaj podobnega lahko na žalost te mesece opazujemo tudi pri nas.