Po veslaški super dogodivščini na Prespanskem jezeru, o katerem sem pisal v prejšnjem postu, je bil čas za pot naprej. Mimo Korçë, kjer smo prespali pri super prijaznih domačinih lokalnega kampa in hotela v enem, smo se počasi podali na jug. Cesta, ki teče vzporedno z grško mejo, ponuja lepe prizore lokalnega življenja v Albaniji, odmaknjene od vrveža turističnih središč. Ko se je cesta že skoraj dotaknila grške meje, pa so se pred nami odprli fantastični prizori na reko Vjosë, edino nezajezeno reko balkanskega polotoka. Borbo za njen obstanek v prvotni obliki bijejo tudi naši @balkanriverdefence bojevniki. 🙂 Ekipa, upam, da vam uspe. 😉 Naslednja postojanka na naši poti so bili topli vrelci Bënja, ki so ob našem prihodu ponujali bolj klavrno podobo. Zaradi hudega naliva, ki se je končal tik pred našim prihodom, je bila v soteski Lengarica, ki se začne tik ob vrelcih, prava norija. Zaradi poplavnega vala je bilo v soteski ujetih kar nekaj turistov in hvala bogu se je noro reševanje zaključilo brez zapletov. A dež je prinesel tudi nekaj dobrih stvari. Ljudje so odšli in tople vrelce smo tisti večer in naslednje jutro delili le z nekaj nadebudneži, s katerimi smo si delili tudi bližnji travnik, kjer smo prespali tisto noč. Skratka, po vseh veslanjih so topli vrelci pasali kot že dolgo ne. In tudi kulisa celotne okolice ni bila prav nič napačna. 😉